Težave z repki pri angleških in francoskih buldogih

4215

tezave-z-repki-pri-angleskih-in-francoskih-buldogihRep pri psih je zgrajen iz vretenc, ki jih imenujemo repna vretenca, skozi ta pa poteka hrbtenjača. Pri različnih pasmah je rep različno dolg, enako velja tudi za mešance. Včasih so pasemski standardi dovoljevali pri nekaterih pasmah kupiranje oz. rezanje ali krajšanje repkov. Sedaj pa je omenjeno početje prepovedano po Zakonu o zaščiti živali in pasemski standardi so se prav tako spremenili. Kakršnakoli kirurška dejavnost pri repu je omejena samo na sanacijo morebitnih poškodb repa, krajšanje in odstranjevanje repa je možno samo v primerih, ko je rep povzročitelj bolezenskih stanj in hkrati vzrok bolečine oziroma bolečinskih stanj.

Dve pasmi imata še posebej pogosto težave zaradi repa; to sta francoski in angleški buldog. Predstavniki teh dveh pasem se rojevajo z različno dolgimi repi, lahko imajo od enega do tudi dvanajst vretenc. Vendar težava ni v količini vretenc, temveč v pogosto nenormalni ukrivljenosti repa, in to ukrivljenosti v levo ali desno in pogosto ukrivljenosti navzdol in navznoter. Pri razumevanju omenjenih težav si moramo anatomsko predstavljati zadnji del psa. Rep izrašča nad zadnjično odprtino in jo po navadi prekriva. Pogosto pa je pri francoskih in angleških buldogih, kot sem že omenil, zavit v spiralno strukturo in uvihan navzdol in navznoter. Pri tem nastane pod repom nepristopno mesto, tako imenovan žep, ki je nepristopen zaradi tega, ker pes ne pusti umikanja ali dviganja repa, kar bi bilo nujno potrebno zaradi vzdrževanja higiene na tem mestu. V takih žepih pogosto nastajajo vnetni procesi na koži, saj so pogoji za razvoj bakterij naravnost idealni. Tudi še posebej nevarne po gramu negativne bakterije se lahko razvijejo na takih nepristopnih mestih, kjer so pogoji brez zraka oziroma kisika.

[members_only]

Zanimiva je klinična slika oziroma obnašanje živali, ki ima težave na področju repa. Že pri rahli prizadetosti omenjenega področja psi po navadi ne pustijo več dotikanja repa ne svojemu gospodarju in tudi ne veterinarju med pregledom. Velikokrat lahko žival kaže popolnoma nespecifične znake bolezni, ki jih mimogrede zamenjamo za druge bolezni, kot so blažji epileptični napadi, tik ali podobno. Vedeti moramo, da pod takim problematičnim repom prihaja do vnetij kože, s spremljajočo simptomatiko glede na intenzivnost procesa. Žival lahko neprestano skeli oziroma boli pod repom. Buldogi so zaradi močne mišične mase precej okorni in ne pridejo s svojimi gobci in jeziki do vnetja pod repom. Lastniki lahko opazijo, da živali dostikrat vozijo kočijo po tleh, kar pomeni, da v zadnjem delu drsajo po tleh ali pa se drgnejo z zadnjim delom ob steno, podboj vrat ali v kaj drugega. Prav tako si ne najdejo miru in pogosto spreminjajo položaj in lokacijo v stanovanju. Imel sem že primere, ko je psička francoska buldogica izražala znake lažjih epileptičnih napadov. Lahko se pojavijo celo simptomi, kot je praskanje v prazno, kjer kužek izrazito nakazuje srbenje ali skelenje in se praska po zraku, v prazno, in ki so tipično značilni za siringomielijo, bolezensko stanje, ki je posledica pritiskanja možganov na lobanjo, zaradi anatomske premajhnosti te. Siringomielije se ne da dokazati s klasičnim RTG-slikanjem, temveč je potrebna MR (magnetnoresonančna preiskava), ki je draga in povezana z anestezijo živali. Zaradi zelo nespecifične simptomatike pri vnetnih procesih pod repom lahko žival pristane na visoko kvalitetni in dragi diagnostiki nevroloških motenj, hrbteničnih hernij, siringomielije in podobno. Psi s težavo v področju repa tudi ne pustijo izprazniti perianalnih vrečk, saj jim vsaka manipulacija z dvigovanjem repa povzroči bolečino. Če pa je v tem področju prisotno še vnetje, potem lahko živali odreagirajo neprijetno že pri tem, če jih želimo samo pobožati nekje v okolici repa. Živali zaradi konstantne bolečine in neprijetnega počutja postanejo manj vesele, se ne razigrajo, pogosto delujejo tudi prestrašeno.

Diagnoza omenjene problematike se postavlja v kombinaciji kliničnega pregleda živali, podrobno vzete anamneze lastnika in RTG-slikanja zadnjega dela hrbtenice in repa. Pregled je neprijeten za živali, obolelo mesto pod repom oziroma žep je treba tudi očistiti, za kar je pogosto potrebna rahla anestezija. Pri takem pregledu tudi ugotovimo stopnjo vnetja kože pod repom in intenzivnost pritiska repa navzdol. Prav ta intenzivnost pritiska repa navzdol je merilo, po katerem se odločamo o metodi zdravljenja.

Zdravljenje je najpogosteje kombinacija kirurškega posega, pri katerem odstranimo del repa, ki je problematičen oziroma vrši pritisk navzdol, in medikamentoznega zdravljenja s tabletami antibiotika, zaradi saniranja vnetnega procesa v koži. Pri težjih vnetnih procesih, kjer so prizadete globlje plasti kože, in gnojnih vnetjih kože (pyodermijah) lahko traja terapija z ustreznim antibiotikom tudi dalj časa, npr. tri do štiri tedne. Velikost operativne rane je odvisna od velikosti repa, ki ga je bilo treba odstraniti, oziroma števila repnih vretenc, ki so bila odstranjena. Če je le izvedljivo, opravimo poseg na tak način, da dobesedno odstranimo iz repa moteča vretenca, tako da se glede anatomskega videza živali ne spremeni prav nič. Lastnika živali podučimo o razkuževanju in toaleti operacijske rane, kar je pomembno zaradi potencialne okužbe rane s fekalnimi bakterijami. 14 dni po posegu odstranimo šive in problematika, ki je dalj časa močno obremenjevala kosmatinčka, je pozabljena. Lastniki so po posegu pogosto pozitivno presenečeni in zadovoljni, saj se marsikateri kužek karakterno spremeni, ko ni več v fazi vsakodnevne bolečine, in postane resnično dobre volje in igriv.

Lastniki francoskih in angleških buldogov se po navadi zelo bojijo anestezije za njihove ljubljenčke in zato velikokrat zelo pozno poiščejo pomoč. Z diagnostičnimi posegi pred operativnim posegom ter modernimi anestezijskimi protokoli in opremo je anestezija povsem varna tudi za brahiocefalne pasme, to so pasme s kratkimi gobčki. Po posegu sta zadovoljna oba, lastnik in kužek, in zanimivo je, da je večini lastnikov žal, da se niso odločili za poseg že dosti prej.

[/members_only]

Emil Senčar, dr. vet. med.

Objavljeno v osemindvajseti številki revije Kužek