V urbanem okolju mora lastnik imeti psa ves čas na povodcu, kot to veleva Zakon o zaščiti živali. Izjemoma ga lahko spusti na tistih površinah, kjer ni pričakovati večjega števila ljudi. Prav tako so lahko psi odvezani na vseh javnih mestih, ki so s predpisom občine ali z dovoljenjem lastnika zemljišča, namenjene sprehajanju in druženju psov. Sem sodijo tudi pasji parki.
Konec leta 2016 smo v prestolnici dobili nov pasji park. Ljubljana ima tako po novem tri ograjene pasje parke, kjer se lahko psi prosto gibljejo. Prvi se nahaja ob Vilharjevi cesti (Župančičeva jama), drugi v Štepanjskem naselju in tretji v Kosezah, na zelenici ob stanovanjskem naselju Ulice bratov Učakar.
Na javnih mestih morajo biti psi na povodcu
Če natančneje pogledamo Zakon o zaščiti živali (ZZZiv), je v tretjem odstavku 11. člena jasno zapisano, da: »Skrbnik psa mora na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu«. V nasprotnem primeru se posameznika kaznuje z globo od 200 do 400 evrov, kot je razvidno iz 46.a člena (ZZZiv). In kaj sodi pod javno mesto? »Javno mesto je javni kraj, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja varstvo javnega reda in miru, razen površin, na katerih ni oziroma ni pričakovati večjega števila ljudi« (ZZZiv, 5. člen v točki 4).
V urbanem okolju boste torej težko našli osamljen kraj, kjer bi se lahko s psom mirno sprehajali brez povodca. Povsem razumljivo je, da se je porodila želja po pasjih parkih, kjer bi se lahko psi prosto sprehajali in igrali, pri tem pa ne bi motili drugih sprehajalcev. Poleg zgoraj naštetih pasjih parkov v Ljubljani, je nekaj podobnih pasjih igrišč tudi drugod po Sloveniji – v Kopru, Izoli, Luciji in Murski Soboti. Lansko leto so začeli s postavljanjem pasjega parka v Idriji, podobno pa si zdaj želijo tudi v Kranju.
Pasji parki – kaj to sploh je in komu so namenjeni?
Pasji park je večji ograjen prostor, kjer se lahko psi brez povodca sprehajajo, razgibavajo, igrajo in divjajo. Namenjeni so predvsem urbanim psom, da se lahko prosto gibljejo v varnem okolju ter socializirajo z drugimi psi in njihovimi lastniki.
Čeprav se pasji parki med seboj razlikujejo, naj bi vsi imeli dovolj visoko ograjo (od 1,2 do 1,8 metrov), dvojna vrata pri vhodu in izhodu iz parka, klopce za ljudi, pasje stranišče, koše za navadne smeti in koše za pasje iztrebke. Zaželeno je tudi, da imajo nekaj sence za vroče poletne dni ter urejeno pitno vodo.
[members_only]V pasjih parkih veljajo nekatera pravila:
- Obvezno pobiranje pasjih iztrebkov in ostalih odpadkov (vzdrževanje čistoče);
- Psi se lahko gibljejo prosto oziroma brez povodca, če so primerno socializirani;
- Psi morajo biti razglisteni in cepljeni;
- Lastniki morajo imeti svoje pse pod nadzorom;
- Otrokom brez spremstva odrasle osebe vstop ni dovoljen;
- Vsak nov pes naj bi se z ostalimi psi, ki so že v parku, najprej spoznal preko ograje oziroma dvojnih vhodnih vrat. Šele nato naj bi nov psiček vstopil v sam pasji park.
Imajo pasji parki res več prednosti kot slabosti?
Mnenja o pasjih parkih se močno razlikujejo. Nekateri lastniki so nad njimi navdušeni in bi si želeli več tovrstnih ureditev za svoje štirinožce, spet drugim niso najbolj pri srcu.
Sama ideja o pasjih parkih niti ni tako slaba. Ustrezno označen in ograjen prostor omogoča, da se lastniki s svojimi psi zbirajo v varnem okolju, se družijo in opazujejo interakcijo skupine psov. Psi se lahko nemoteno igrajo in navezujejo stike s svojimi vrstniki, medtem ko si lastniki izmenjujejo mnenja in izkušnje.
Prednosti pasji parkov:
- Psi so dobrodošli in nemoteči za okolico
- Psi se lahko prosto gibljejo sredi urbanega okolja
- Možnost navezovanja stikov z drugimi psi in ljudmi
- Primeren za pse, ki jih tudi na manj obljudenih mestih, zaradi slabega odpoklica, ne morete spustiti iz vrvice
- Primeren za starejše ljudi, ki se ne morejo veliko gibati – psu lahko tako omogočijo delno rekreacijo
- Varno okolju, kjer se s psom lahko poigrate ali naredite nekaj vaj poslušnosti (predvsem ko v parku ni veliko drugih psov)
Kljub vsem prednostim pasjih parkov, pa moram priznati, da mene osebno ne prepričajo. Čas, ki ga imam na voljo, si namreč želim preživeti v interakciji s svojim psom in skupnimi aktivnostmi, ne pa s klepetom z drugimi lastniki in pasivnim opazovanjem pasje igre. Poleg tega se zavedam, da je v procesu vzgoje in socializacije potrebno psa najprej dobro navezati nase in zgraditi medsebojni odnos, kar pa bi bilo z rednimi obiski pasjih parkov praktično nemogoče. Velik problem vidim tudi v tem, da se pasjih parkov ne udeležujejo le dobro socializirani psi, lastniki pa premalo dobro poznajo pasjo govorico ter ob sproščenem vzdušju pozabijo opazovati in nadzorovati pse med igro.
Pomanjkljivosti pasjih parkov:
- Niso primerni za pse, ki jim pasja družba ne ustreza
- Namesto na vodnika, se psi navežejo na druge pse
- Večja možnost za poškodbe (če je skupaj večje število psov, različnih velikosti in starosti)
- Večja možnost prenosa bolezni, kot je na primer kužni kašelj
- Psi se lahko naučijo neželenih vedenj (lajanje, kopanje lukenj, naskakovanje)
- Stres, v kolikor spregledamo miritvene signale oziroma signale neugodja
Obisk pasjega parka naj bo občasna popestritev
Zavedam se, da so pasji parki za nekatere edini kraj, kjer lahko svojega psa varno spustite in fizično utrudite. Kljub temu vam priporočam, da jih obiščete le občasno, s psi, ki so že dobro socializirani in navezani na vas. Predvsem pa ne pozabite pasjo igro ves čas nadzorovati in psu omogočiti, da ima možnost umika pred preveč vsiljivimi vrstniki.
Tea Vardjan Rožič
[/members_only]
