V prejšnji številki smo govorili o signalih uhljev, kaj nam sporoča pasji pogled, in obraznih signalih. Tokrat pa bomo opisali, kaj nam nakazujejo migajoči repki in celotna govorica telesa našega kužka.
Repni signali
Načeloma velja, da so psi, ki hitro mahajo z navzdol obrnjenim repom, veseli. Tog, visoko dvignjen rep, ki se počasi premika sem in tja, je tudi uvod v napadalnost. Hitrost mahanja razkriva stopnjo veselja živali. Iz drže in gibanja repa lahko ugotavljamo duševno stanje in najrazličnejša razpoloženja živali (Falappi, 2002).
Izraz lagodnega zanimanja je vodoraven rep, ki ni otrpel. Previden pozdravni obred in rahel uvodni izziv neznancu nakazuje vodoravno štrleč rep. Kadar rep štrli gor in se rahlo krivi nad hrbtom, imamo pred sabo samozavestnega, dominantnega psa. Znak telesne ali duševne stiske je pobešen rep blizu zadnjih nog, ki morda počasi maha (s kratkimi nihaji); noge so zravnane, trup pa na normalni višini. Kadar pa se rep pobeša v bližini zadnjih nog, telo pa je prinižano, ker so noge pokrčene, govorimo o socialni tesnobi in rahli podložnosti. Podrejeno gesto, ki korenini v strahu in tesnobi, nam kaže rep, spodvihan med noge. Nasršena dlaka po vsem repu je signal, ki dodaja vsaki repni drži in vsakemu gibanju repa prvino grožnje oziroma nasilnosti. Ostro zapognjen rep (»prelomljen«) pa dodaja vsaki repni drži in gibanju repa prvino dominance, pa tudi neposredne grožnje. Ob rahlem repkanju (kratki zamahi) govorimo o nekoliko previdnem podložniškem signalu, ki ga je mogoče dodati tako rekoč vsaki repni drži. Široko pometanje z repom, pri katerem ostajajo boki pri miru in telo normalno zravnano, je signal za lagodno povabilo k prijateljstvu, ki ne vsebuje socialne dominance; ta znak lahko vidite tudi med najbolj miroljubno igro. Kadar pa širokemu pometanju sledi metanje bokov sem ter tja, zadek pa utegne biti prinižan, pa govorimo o znamenju spoštovanja in blage podreditve osebi ali psu, ki mu je repkanje namenjeno; pes se ne čuti ogrožen, vendar priznava svoj nižji status kot tudi zaupanje, da ne bo zavrnjen. Počasno mahanje, rep je prej spodaj, kot ne, kaže na izraz negotovosti ali zbeganosti glede tega, kar se dogaja ali kar se od psa pričakuje. Tudi za repne signale obstajajo neka splošna pravila, pri katerih velja, čim višje ko sega rep, bolj je signal dominanten; nižje ko se pobeša, bolj podložniški je. Hitrost repkanja nakazuje stopnjo razburjenja. Drhtenje (tako, da ni več mogoče reči, da bi se drhteči rep gibal levo-desno) ne sodi sem in ga je treba razumeti kot čisti izraz čustva. Vse repne signale je treba tolmačiti z oziroma na to, kakšna je običajna, lagodna repna drža (na primer angleški hrti nosijo svoj rep nizko, malamuti pa visoko) (Coren, 2001).
Opis: 1 – Pes spi., 2 – Zanimanje in čuječnost., 3 – Pes je pozoren., 4 – Prijazno zanimanje., 5 – Velika prijaznost in veselje., 6 – Grožnja in agresivnost., 7 – Zadržan do plašen., 8 – Boječ in podvržen., 9 – Predaja ali vodilo k igri.
[members_only]
Govorica telesa
Dejavno agresiven signal dominantnega psa, ki je pripravljen uveljaviti svoje voditeljstvo, nakazujejo toge noge, zravnana drža ali počasno pomikanje na togih nogah naprej. Ob rahlem nagnjenju telesa naprej in napetih nogah govorimo o odgovoru na grožnjo ali na to, da je drugi pes ni znal ublažiti; znak, da je spopad neizbežen. Kadar ima pes naježeno dlako po vihru in hrbtišču naznanja: »Dovolj te imam! Zdaj se pa odloči: in če ti boj ne diši, se poberi!« To je samozavesten, dominanten pes, ki v sebi čuti naraščajočo agresivnost; napad utegne slediti vsak hip. Izraz boječe agresije: pes se čuti ogrožen in zdi se mu, da se bo moral spopasti; dlaka je naježena samo na vihru. Pes s prinižanim telesom, hkrati pa vzdiguje pogled, nakazuje dejavno podložen signal, ki naj pomiri bolj dominantnega psa. Drezljaj s smrčkom ima precej podoben pomen, kot ga ima lizanje obraza, le da smrčkanje ni tako podložniško; rabi lahko tudi kot prošnja. Pasivno podrejanje – klečeplazenje je signal za prevalitev na bok ali razkritje trebuha ves čas beži s pogledom. Pes se ustopi nad ležečega psa – gre za blago dejavno uveljavljanje socialne dominance in socialnega statusa. Odrivanje z ramo je bolj živahno uveljavljanje relativne socialne dominance; bolj blaga različica taistega signala je naslanjanje. Kadar pes nastavi drugi živali bok, samozavestno brez strahu ali nelagodja prizna, da je neznatno nižjega stanu; če med psoma zeva večji socialni propad, se utegne proti dominantnemu psu obrniti z zadkom. Pes, ki ga ogroža drugi pes, ovohava ali izkopava tla, se ozira v obzorje, se praska, sporoča pomirljivi ali umirjajoči signal, ki temelji na zmotenju pozornosti; izražajo odsotnost sovražnosti, vendar nobene podložnosti. Pes sedi in drži tačko malo nad tlemi izraža negotovost in rahel stres. Obred, ki pogosto sledi čemu prijetnemu, je, ko se pes prevali na hrbet in se z rameni mane po tleh (včasih v povezavi z otiranjem smrčka). Pes »počepne«, pri čemer sprednje noge steguje predse po tleh, zadek in rep pa štrlita kvišku, to je signal za standardno povabilo k igri; z istim vedenjem je mogoče tudi zagotoviti drugemu psu, da grobo ali grozeče vedenje ni bilo resno mišljeno. Splošna pravila glede telesne govorice: poskusi, da bi bil pes na videz večji ali višji, so izraz dominance; poskusi, da bi bil pes videti manjši, izražajo podrejenost ali pomirljivost; frontalno postavljanje in gledanje proti drugemu psu pomeni dominanco in morda tudi grožnjo; odvračanje (s telesom in pogledom) od drugega psa izraža pomirljivost in spravljenost (Coren, 2001).
Ne le signali ušes, repa ali pogleda, pri razbiranju in razumevanju naših psov moramo biti pozorni na celotno sliko, ki jo imamo pred sabo, le tako lahko razberemo, kaj nam naši kosmatinci sporočajo.
Za konec pa sta nam ostali še kemična in mehanična komunikacija psov, o katerih bomo pisali v naslednji številki.
[/members_only]Mateja Čurč
Objavljeno v petnajsti številki revije Kužek
