Lastniki največkrat izbirajo psa samo po zunanjem videzu, kar pa se lahko izkaže za zelo pomanjkljivo in ima lahko neprijetne posledice za vso družino, v skrajnem primeru tudi za psa.
Izbrati moramo takšnega psa, s katerim bomo lahko uresničili svoje cilje v zvezi z njim: tekmovanja, razstave, lov, čuvanje, razplod ali samo dobra družba. Nujno pa je, da izberemo psa, ki ga bomo lahko podredili in vodili. Dolžnost vsakega skrbnika je, da postane vodja svojemu psu, ta pa mora skrbnika priznati za vodjo. Zavedati se moramo, da vodja ne bomo postali z uporabo prisile. Psu moramo dokazati, da smo doslednejši, vztrajnejši, zahtevnejši, natančnejši in fizično sposobnejši od njega. To bomo lahko dosegli, saj smo ljudje obdarjeni z logičnim mišljenjem, ki ga pes ne premore in lahko okoliščine postavimo tako, da bodo nam v pomoč. Ko bomo tekmovali s psom v teku, ga lahko pred tekom utrudimo, da ga bomo potem lažje prehiteli, če se lovimo z njim, mu lahko pred tem pripnemo dolg povodec, da ga bomo lažje ujeli in podobno. Prav je, da najprej objektivno ocenite sebe in svoje sposobnosti, ki morajo biti po večini kriterijev nad sposobnostmi izbranega psa.
Velikost psa in njegova teža določata njegovo fizično moč. Večji psi imajo močnejši ugriz, so zahtevnejši za vodenje, lahko napravijo več škode in so zato primernejši za izkušene skrbnike.
Samice se bolj držijo doma, so mirnejše in milejše, samci pa bolj raziskujejo okolico, so nekoliko večji in imajo bolj izrazito željo po prevzemu vodstva, zato so primernejši za izkušene vodnike.
Predvsem pa je treba upoštevati pasemske značilnosti. Veliko je različnih pasem, ki so bile načrtno vzgojene za različne namene. V ustrezni literaturi je za vsako pasmo treba proučiti njene glavne značilnosti:
– potreba po gibanju;
– predanost vodniku;
– sposobnost učenja;
– vzdražljivost in količina laježa;
– toleranca do otrok;
– za pse, ki bodo bivali v stanovanju, tudi način menjave dlake;
– primernost za neizkušene skrbnike.
[members_only]
Pripadnost posamezni pasmi se izkazuje z rodovnikom, ki je izdan od Kinološke zveze Slovenije. Iz rodovnika so razvidni predniki za več rodov nazaj. Zagotavlja nam, da so predniki na podlagi rezultatov pregleda pridobili vzrejno dovoljenje, ki ga ni mogoče dobiti, če se ugotovi pomanjkljivost, ki bi se dedno prenašala. Pri načrtni paritvi čistokrvnih psov z vzrejnim dovoljenjem dobijo rodovnik vsi psi, skoteni v leglu, tako da o »čistokrvnih psih brez rodovnika« ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vsak pes, ki nima rodovnika, je mešanec, ki je lahko bolj ali manj podoben posamezni pasmi in bolj ali manj prevzame njene pasemske lastnosti.
Pri ocenjevanju kakovosti legla si najprej natančno oglejmo oba starša. Opazujmo mladičke pri hranjenju in igri. Tisti, ki se hranijo prvi in uspejo odriniti bratce in sestrice pri igri, so močnejši in dominantnejši. Z njimi bo več dela, vzemite raje mirnejšega, malo odrinjenega, lažje ga boste podredili. Zaželeno je, da mladička ni strah, da je radoveden in rad raziskuje, predvsem pa, da išče stik z vami in vam sledi sam, po svoji želji, ko se mu počasi umikate.
Če ste se odločili vzeti starejšega psa, se natančno pozanimajte o njegovih lastnostih in obvezno opravite skupaj nekaj daljših samostojnih sprehodov. Pred dokončno odločitvijo morate biti prepričani, da boste psa lahko podredili ter mu tako zagotovili občutek varnosti in miru.
Pri izbiri uporabite intuicijo, razum, ter omejite začetno čustveno navdušenje. Bodite zahtevni in neizprosni, preizkusite več kandidatov, lahko si še premislite. Ko pa se odločite, vztrajajte pri odločitvi, saj bi sprememba povzročila preveč bolečine in posledic.
[/members_only]Dušan Lobe
Objavljeno v petnajsti številki revije Kužek
