Primeren za:
- Manj izkušene vodnike
- Družine z otroki
- Aktivne posameznike
Na kratko o škotskem ovčarju:
- Zelo pameten
- Ima izjemen smisel za orientacijo
- Prijazen, zvest in igriv
Posebne zahteve:
Čeprav niso agresivni, škotski ovčarji potrebujejo dobro socializacijo, saj v nasprotnem primeru lahko razvijejo nezaupljiv in sumničav odnos do tujcev. Ker so nagnjeni k trmi in svojeglavosti, naj bo pristop k njihovi vzgoji nežen, a obenem tudi odločen in samozavesten, predvsem pa naj vključuje konstantnost. Zagotoviti jim moramo veliko vsakodnevnega gibanja na prostem.
Zgodovina
Dejanski izvor pasme ostaja neznan, so pa škotski ovčarji nedvomno potomci večjega števila generacij delavnih ovčarskih psov, ki so stoletja ostajali skriti za mejami Škotske. Prvotno so bili manjši, njihova glava je bila širša, gobček pa krajši. Služili so kot ovčarji, čuvaji oziroma vodniki krav in ovc ter reševalci iz vode. Pasmo je v 19. stoletju popularizirala kraljica Viktorija, saj je nekaj predstavnikov pasme živelo na njenem škotskem gradu. Proti koncu istega stoletja, so pasmo križali z ruskim hrtom in tako so se razvili kratkodlaki in dolgodlaki škotski ovčarji, kot jih poznamo danes. Gre za dve pasmi, ki pa sta v svojem principu enaki – razlikujeta se zgolj po dolžini dlake.
Videz
Škotski ovčarji so vitki in močni psi. Samci tehtajo med 27 in 34 kg, njihova plečna višina pa je med 61 in 66 cm, medtem ko samice tehtajo med 23 in 29 kg ter dosežejo plečno višino od 56 do 61 cm. Glava je nekakšne trikotne oblike, vrh lobanje pa ploščat. Njihov lepo zaokrožen gobček se konča s smrčkom, ki je vedno črne barve. Izklesan obraz pasme dopolnjujejo obrvi, ki potekajo v loku, kar je ena glavnih zunanjih značilnosti pasme. Oči so skoraj vedno temno rjave, razen pri predstavnikih, ki se ponašajo z »merle« obarvano dlako – pri teh sta obe ali eno od očes obarvani modro. Majhna ušesa so pokončna in se v vrhnji četrtini nagibajo naprej, proti obrazu. Telo je, v primerjavi z višino, kratko, tace so ravne. Rep je srednje dolg in na koncu zavihan navzgor.
Dlaka dolgodlakih škotskih ovčarjev je gosta in dolga po vsem telesu, krajša je le na področju tac in glave. Značilna griva poteka po vratu in prsih. Ravno in nekoliko tršo vrhnjo dlako dopolnjuje prijetno mehka podlanka. Dolžina dlake se pri kratkodlakih škotskih ovčarjih ne spreminja in znaša okrog 3 cm po vsem telesu. Pri obeh vrstah pasme je barva dlake lahko soboljevo bela, z vsemi odtenki zlato in temno rjave, tribarvna – črna, bela in rjava, ali večinoma bela, z rjavimi, tribarvnimi ali modro marmoriranimi (»blue merle«) lisami.
Temperament
So izjemno inteligentni psi milega temperamenta, ki jih ni težko vzgajati. So občutljivi in prijazni, odlično se znajdejo v družbi drugih psov in živali. Pastirstvo imajo zapisano v genih, zato so škotski ovčarji zvesti svoji družini in zaščitniški do vseh njenih članov. Slovijo po svojem neverjetnem občutku za orientacijo in zelo radi preživljajo čas zunaj, kjer do izraza pride njihova energičnost in igrivost. Vzgoja škotskih ovčarjev naj bo nežna, a odločna – potrebujejo občutek avtoritete, saj v nasprotnem primeru lahko postanejo trmasti in nezainteresirani za sodelovanje. Zanimivo je, kako se posamezni škotski ovčarji med seboj razlikujejo po svoji ljubezni do vode. Nekateri je sploh ne marajo – največkrat so to predstavniki dolgodlakih škotskih ovčarjev, katerim voda obteži kožuh, medtem ko je kar nekaj škotskih ovčarjev zelo uspešnih vodnih reševalcev.
Zdravje in nega
Nekateri škotski ovčarji so nagnjeni k razvoju očesnih bolezni in težav s kolki, ki lahko vodijo v šepavost, artritis in celo hromost. Pogosto so občutljivi na sonce, zato njihovi smrčki potrebujejo ustrezno zaščito pred sončnimi žarki. Nekatere rodovniške linije nosijo gen MDR1, zaradi česar so preobčutljivi na določena zdravila, ki pri drugih psih ne povzročajo reakcij. Da preprečimo najhujše, je pri vsakem psu nujno potrebno preveriti prisotnost omenjenega gena.
Da pri dolgodlakih škotskih ovčarjev preprečimo pojav vozlov, je nujno vsakotedensko krtačenje. Dlako izgubljajo dvakrat letno, takrat naj bo krtačenje pogostejše, posebna pozornost pa naj se posveti negi podlanke. Pri kratkodlaki vrsti zadostuje krtačenje v razmaku enega do dveh tednov.
Viri:
