Vsak lastnik psa je že kdaj zasledil izraz zasuk želodca, in skoraj vsak ve, da je to nekaj zelo slabega za psa, saj se nemalokrat tragično konča. Zasuk želodca se strokovno imenuje sindrom razširitve in zasuka želodca ali GDV (iz angleškega poimenovanja gastric dilatation – volvolus sindrom). Gre za urgentno stanje, ki zahteva hitro prepoznavanje in ukrepanje, saj resno ogroža življenje psov. Prav zaradi tega je ključnega pomena, da lastniki znajo prepoznati klinične znake, saj lahko le na tak način dovolj hitro poiščejo strokovno veterinarsko pomoč. [members_only] Da pa bo stvar lažje razumljiva je najboljše, če se najprej malo dotaknemo anatomije želodca.
Želodec je del prebavnega trakta, ki leži v trebušni votlini. Je vrečasto razširjen del cevi, ki na vstopni strani komunicira s požiralnikom, na izstopni pa z dvanajstnikom, t.j. začetnim delom tankega črevesja.
Sam položaj želodca je v veliki meri odvisen od njegove napolnjenosti, a v grobem bi lahko rekli, da gre za organ, ki se prilega spodnji in levi trebušni steni na eni, in levemu rebrnemu loku na drugi strani, vendar spodnjo trebušno steno doseže le, ko je napolnjen. Želodec potiska črevesni konvolut bolj desno in nazaj. Njegovo obliko bi lahko opisali kot lunin krajec, na katerem ločimo zgornjo malo in spodnjo veliko krivino. Mala krivina se z želodčno – jetrno vezjo pripenja na jetra, velika krivina pa se prav tako preko vezi pripenja na črevesni oporek (mezenterij) in vranico.
Želodec delimo glede na funkcije, ki jih opravlja na štiri dele, katerih osrednji del zajema največji delež. Mesto, kjer požiralnik vstopi v želodec, imenujemo kardialni del, sledi osrednji del imenovan telo, kot neka kupola se nad njim dviguje fundus, ter pilorični del. Tu se želodec zoži in preide v tanko črevo. Glavne žile, ki napajajo želodec so večinoma speljane po veliki krivini.
Kaj pa pravzaprav je ta GDV? Kako nastane, kako ga preprečiti in kdaj sploh govorimo o njem?
GDV je stanje, pri katerem pride do kopičenja hrane in plinov v želodcu in posledično napihovanja ter raztezanja le-tega. Želodec zaradi napihnjenosti spremeni svoj fiziološki (naravni) položaj in rotira okoli mezenterialne osi. Običajno v smeri urinega kazalca, če gledamo iz kirurgove perspektive, ki stoji ob pacientovi desni strani in gleda proti pacientovi glavi, ta pa leži v hrbtni legi. Vendar pa vsako napihovanje ne vodi vselej v zasuk želodca. Tako lahko govorimo o enostavni dilataciji oziroma razširitvi, ki nastane kadar se želodec samo prekomerno napihne, hkrati pa ne spremeni položaja. Kopičenje plina in hrane v želodcu je posledica neke funkcionalne ali pa mehanične pregrade, ki otežuje ali onemogoča praznjenje želodca.
Kadar pride poleg prekomernega napihovanja tudi do spremembe položaja želodca pa govorimo o pravem sindromu dilatacije in zasuka. Pri tem postane želodec neprehoden. Hrana, ki se nahaja v njem zastaja, pri tem pa kljub temu še vedno poteka kemična razgradnja. Med razgradnjo hrane nastajajo plini, ki se vedno bolj kopičijo v želodcu, to pa vodi v vedno močnejše napihovanje in raztezanje želodčne stene. Povečan pritisk v želodcu, stanjšanje njegove stene in njegov zasuk, pretisnejo žile, ki napajajo želodec in krvi onemogočajo odtekanje oziroma dotekanje. Kri zastaja. Znotrajžilni pritisk prične vedno bolj naraščati. Končno prične iz teh žil kri iztekati v okolico – steno želodca. Vedeti moramo namreč, da telo vedno teži k nekemu ravnovesju in uravnavanju hidrostatskih, osmotskih, itd. tlakov. Tako se hidrostatski tlak v žilah, na katere deluje neka pritisna sila, tako zelo poviša v primerjavi s hidrostatskim tlakom v okolici, da prične, v želji po izenačenju teh dveh tlakov, kri izstopati v okolico. Posledica izhajanja krvi v želodcu je zatečena želodčna stena. Del ali celo celota le-te prične odmirati. Hkrati pomeni povečan želodec tudi povečan pritisk na vse ostale organe v telesu. Glavne dovodne žile ne morejo zagotoviti srcu povratka zadostnega volumna krvi za njegovo nemoteno delovanje. Prav tako prične tudi iz teh, zaradi zastoja krvi v njih, iztekati kri v okolico. Krvni pritisk vedno bolj pada. Ker srce nima zadostne količine krvi, minutni volumen (t.j. volumen krvi, ki ga srce v fizioloških razmerah prečrpa v eni minuti) upade, tega pa poskuša nadomestiti s pohitrenim bitjem, a kmalu tudi to ne zadostuje več. Srce ne more zadovoljevati potreb organov po kisiku, prav tako pa tudi ne more v zadostni meri odstranjevati CO2 iz telesa. Telo zapade v brezkisično (hipoksično) stanje in v zakisanje (acidozo). K temu doprinese tudi oteženo polnjenje pljuč, saj povečan želodec pritisne tudi na trebušno prepono, ki se ne more več v takšnem obsegu raztezati. Posledica je plitvo in pohitreno dihanje. V takšnem stanju se pričnejo iz prebavil sproščati bakterije in njihovi toksini po telesu. Telesni obrambni mehanizem je oslabljen. Organi ne morejo več opravljati svojih nalog. Končno se celotno delovanje telesa sesuje in odpove. Najbolj so prizadeta ledvica, trebušna slinavka, srce, želodec in tanko črevo.
Vidimo torej, da gre pri GDV za precej kompleksen pojav, ki prizadene celotno telo. Kako hitro bo stvar napredovala, je seveda odvisno od tega, za koliko stopinj se je želodec zasukal in kako neprehoden je ob tem postal.
Natančnega vzroka za zasuk želodca zaenkrat še ne poznamo. Pa vendar obstajajo dejavniki, ki lahko doprinesejo k nastanku:
- Velika telesna aktivnost po ali pred obilnem obroku hrane ali vode,
- anatomska in genetska predispozicija (velike pasme psov, z globokimi prsmi, psi katerih sorodniki so zboleli za GDV, čistokrvne pasme, bolezni, ki onemogočajo pravilno praznjenje želodca, itd…),
- enolična hrana in hranjenje velikega obroka hrane samo 1-krat dnevno,
- hitro zaužitje obroka in izpostavljenost stresu med hranjenjem ali nasploh,
- hranjenje v dvignjeni posodi, čeprav so nekaj časa to celo priporočali kot preventivo,
- starost živali (s starostjo se možnosti povečujejo)
- in moški spol.
Kakšni so torej klinični znaki, po katerih lahko lastnik prepozna to kritično stanje?
Iz prakse lahko rečem, da se lastniki najpogosteje obrnejo name z anamnezo, da je njihov pes nenadoma pričel močno cviliti, je nemiren ali pa samo še leži. Bruha belo peno. Trebuh ima napet in boleč.
Dejansko so to eni najbolj očitnih znakov – napet trebuh, močna bolečina v področju trebuha, ki lahko nastopi nenadoma, ali pa postopoma. Živali so nemirne, cvilijo in stokajo, nekatere samo še ležijo. Sili jih na bruhanje, a izbruhajo le nekaj bele pene. Sluznice postanejo blede, pulz je pohitren in slaboten (tega najlažje tipamo na notranji strani stegen na stegnenični arteriji, veliki psi imajo pulz med 60 in 80 utripov na minuto, manjši nekoliko več), pes iztrebi nekaj malega blata. Če lastniki opazijo katere od teh znakov pri svojem psu, jim svetujem, da nemudoma poiščejo strokovno veterinarsko pomoč. Veterinar bo opravil temeljit klinični pregled in rentgenski posnetek trebuha. Bistveno je, da veterinarju vedno poveste čim več stvari, ki se vam zdijo pomembne, predvsem kdaj se je stvar pojavila, ali je bil pes telesno aktiven, kakšne so njegove prehranjevalne navade … Skratka, čim več podatkov bo veterinar dobil, lažje bo postavil pravilno diagnozo.
V kolikor se potrdi diagnoza GDV, je skoraj edina rešitev operacija, ki pa je relativno zahtevna in glede na kritično stanje pacienta ne zagotavlja 100-odstotnega uspeha. Prav tako je zaradi zahtevnosti ne opravljajo na vsaki veterinarski ambulanti, zato vas bo lahko vaš veterinar napotil na kakšno bolj nadstandardno kliniko. A kljub temu moramo vedeti, da igra čas veliko vlogo pri možnosti za preživetje. Glavni faktorji za katere moramo pri GDV poskrbeti so: stabilizacija pacienta, zaradi znižanega pritiska, dekompresija želodca (psa poskušamo sondirati in mu preko sonde odstraniti odvečne pline. V kolikor je želodec popolnoma neprehoden, se opravi t.i. perkutana dekompresija, kjer se s katetrom ali kakšnim drugim pripomočkom preko kože punktira želodec, vendar tudi ta proces predstavlja nek faktor rizika. Kakorkoli že, plini in hrana morajo zapustiti želodec, da se sprosti napetost v trebuhu in želodcu!) ter končno operativna vrnitev želodca v njegov fiziološki položaj. Kirurg bo po uspešno izvedeni operaciji opravil še t.i. gastropeksijo. To je kirurški postopek, pri katerem se želodec pripne na trebušno steno in na ta način prepreči ponoven zasuk. Na kakšen način je stvar kirurga, saj obstaja veliko različnih postopkov. Seveda je taka operacija kar hud finančni zalogaj in tudi, če je bila uspešno opravljena, lahko, zaradi pooperativnih komplikacij, pes ne preživi. A v 99 odstotkih je tudi edina možnost, da rešite vašemu psu življenje.
Kaj lahko torej lastnik stori, da zmanjša možnost nastanka GDV? Pes naj jé več malih obrokov na dan. Posode s hrano in vodo naj ima postavljene v mirnem kotičku, prav tako pa naj se prepreči tekmovanje za hrano med živalmi, posoda pa naj bo postavljena na tleh. Razplojevanje psov, ki so preboleli GDV odsvetujem. Pri rizičnih pasmah psov pa se je mogoče odločiti tudi za preventivno gastropeksijo.
[/members_only]
Živa Turk, dr. vet. med
LITERATURA
- Dr. Plavec T., DVM; Sindrom razširitve in zasuka želodca – GDV (gastric dilatation – volvolus); Ljubljana, 2009 (letnico nastanka tega članka in kje je bil objavljen ne vem na pamet. Bom preverila pri avtorici).
- Rodriguez Gómez J, Martinez Sañudo MJ, Graus Morales J, Small animal surgery, Surgery atlas, a step – by – step guide, the cranial abdomen; Grupo Asis Biomedia, S.L.; Zaragoza – Spain; 2012.
Objavljeno v enaindvajseti številki revije Kužek
