Ravnotežje in telesna zmogljivost psa

Fizioterapija, z razumevanjem pomembnosti gibanja telesa za zdravje, v sklopu preventivne dejavnosti, osvešča in spodbuja k redni telesni aktivnosti, katere namen je ohranjanje funkcionalne moči in funkcionalne mobilnosti. Z rednim gibanjem tako preprečujemo izgubo mišične mase in moči,  kot tudi skrajšave mišic, vezi in tetiv, omogočamo boljšo gibljivost sklepov, ohranjamo ravnotežje in stabilnost telesa ter zmanjšujemo možnost pojava kardiovaskularnih, respiratornih, travmatoloških in psiholoških zapletov. Dobri učinki redne vadbe so poznani tako pri ljudeh kot tudi pri živalih.

Poleg  dobre aerobne zmogljivosti in ustrezne mišične moči, sta tudi pri psih dobro ravnotežje in stabilnost pomembni komponenti telesnega zdravja. Pomembno vlogo imata v vseh starostnih obdobjih, od razvojnega obdobja mladiča do ostarelega psa, ki izgublja moč in stabilnost, povezano s starostnimi težavami. Ne glede na to, ali je pes služben, lovski, športnik, ali pa nam je predvsem za družbo, je pomembno, da skrbimo za njegovo dobro telesno zmogljivost.

Stabilnost telesa  pomeni sposobnost nadzora položaja telesa v prostoru in nadzora gibanja ravnotežnega centra trupa. Ravnotežje pa je sposobnost hitrega odziva na spremembe položaja telesa v prostoru z uporabo korektivnih gibov, ki so potrebni za vračanje telesa v stabilen položaj, kadar je le-ta porušen oziroma nestabilen. Obe komponenti skupaj omogočata zavedanje, kje in kako se v prostoru ali okolju nahaja telo, omogočata pa tudi uporabo korektivnih mehanizmov, oziroma zmožnosti telesa, da se le ta ustrezno odzove, ko je to potrebno.

Namen ravnotežja je obramba in zaščita telesa pred poškodbami kot na primer padci. Ta telesu pomaga  prilagajati različna gibanja v različnih okoliščinah. Možgani sprejemajo telesne informacije s tremi vrstami senzoričnih čutil, ki pomagajo zaznati položaj telesa v prostoru. Prvi je vidni del, ki prihaja iz vidne komponente v očeh, drugi je vestibularni del, ki se nahaja v notranjem ušesu, in tretji je senzorični del, ki se nahaja v mišicah in kitah (Kandel, et al., 1991). Možgani združujejo te informacije in oblikujejo kompleksno sliko o tem, kje je telo v odnosu do okolja.

V primeru, ko se pes v določenem položaju počuti nestabilnega ali celo ogroženega, možgani pošljejo akcijski signal mišicam in telo se z aktivacijo finih motoričnih gibov zaščiti pred poškodbami. Ker ravnotežje izhaja iz združitve vida, delovanja ravnotežnega organa v notranjem ušesu in senzoričnega priliva iz blazinic tačk, ga bo ciljana vadba  vsakega od teh sistemov izboljšala. Če eden od teh treh sistemov ne deluje optimalno, je lahko ravnotežje bolj ali manj moteno.

Starejši psi z vidnimi ali vestibularnimi okvarami se navadno težje hitro gibljejo, obotavljajo se skočiti navzdol ali hoditi po stopnicah navzdol, težave imajo lahko tudi pri drugih vrstah gibanja. Športni psi z zmanjšanim zavedanjem zadnjega dela telesa lahko kažejo nenatančno gibanje. Mladi psi, ki še vedno oblikujejo svoj ravnotežni sistem, se lahko enostavno uležejo, da s tem preprečijo padec. Vse tri čutilne sisteme lahko načrtno usposobimo, da delujejo na največji zmogljivosti. Še zlasti senzorični sistem, ki ga je mogoče maksimalno izboljšati pri zdravih psih z uporabo ravnotežnih vaj, ki vključujejo osrednjo stabilizacijo in zavedanje celega telesa.

Stabilnost centra telesa

Pri psih lahko stabilnost telesa zboljšamo na več načinov: z vajami za izboljšanje stabilnosti centra telesa, vajami za moč in vajami za ravnotežje. Pri vseh treh vrstah vaj izboljšujemo ravnotežje, zavedanje celega telesa in telesno zmogljivost psa.

Ko se izboljša stabilnost centra trupa psa, se posledično izboljšajo tudi ravnotežne reakcije telesa. Povečanje stabilnosti centra zahteva krepitev posturalnih stabilizacijskih mišic, imenovanih tudi stabilizatorji centra. Za razliko od dolgih mišic, ki premikajo okončine, posturalne stabilizacijske mišice skrbijo za pokončno držo. Na splošno so posturalne mišice manjše in potekajo blizu sklepov, okoli ali čez njih. Vsebujejo visoko gostoto proprioceptivnih (čutno zaznavnih) živčnih vlaken, ki pošiljajo telesne signale v možgane (Martin, et al., 1991). Krepitev teh mišic poveča kakovost informacij, ki jih prejemajo možgani, ravno tako tudi optimizira sposobnost telesa, da se natančno odzove na odločitve in povelja možganov (Ghez, et al., 1991).

Krepitev posturalnih stabilizacijskih mišic spodnjega dela hrbta, vključno s trebušnimi mišicami, ustvarja stezniku podoben učinek, ki nadzira gibanje na tem, zelo gibljivem področju hrbtenice (Herbert, et al., 2010). Dober nadzor nad križnim delom hrbta zagotavlja bolj stabilen center v telesu, iz katerega izhaja gibanje okončin. Brez močnega centra lahko spodnji del hrbta postane preveč gibljiv, s čimer postane bolj dovzeten za poškodbe in lahko se zmanjša kakovost gibanja sprednjih in zadnjih okončin.

Ravnotežje gradi zavedanje celega telesa

Naslednja korist dobrega ravnotežja je izboljšano zavedanje celega telesa. Vaje za ozaveščanje celega telesa povečajo hitrost reakcijskega časa, oziroma odzivnost okončin. Hitra odzivnost omogoča natančno spreminjanje gibov med gibanjem, oziroma koordinacijo gibanja, kar pomaga psu premagati neenakomeren teren, ali hitro spreminjati smeri pri visokih hitrostih. Izboljšanje reakcijskega časa se lahko zgodi le, če se pes dobro zaveda vseh štirih okončin in jih je sposoben samostojno premikati. Če je zavedanje zadnjih okončin omejeno, je gibanje lahko okorno in nekoordinirano. To omejuje količino in kakovost signalov, ki jih možgani prejmejo, pri čemer tukaj ravnotežni odzivi in odločitve temeljijo na delnih informacijah o telesnem položaju. Z vajami za zavedanje celega telesa lahko dosežemo povečanje reakcijskega časa okončin, kar pomaga psom, da se začnejo bolj zavedati celega telesa in to zavedanje pretvorijo v zavestno koordinirano štirinožno gibanje. Omenjene ravnotežne vaje izboljšajo moč posturalnih stabilizacijskih mišic in povečajo odzivnost okončin.

Ko pes z vajami doseže dobro formo, začnejo možgani dobivati bolj natančne senzorične informacije o lokaciji okončin. Po drugi strani pa možgani telesu pošljejo natančne ukaze, ki omogočajo, da so spremembe v položaju telesa hitre in natančne. Opisano pomaga psom zmanjšati verjetnost padca ne glede na to, ali gre za ostarelega psa, psa športnika  ali pa igrivega pasjega mladička.

Redna zmerna vadba

Poznavanje, koliko vadbe in kondicijskega treninga pes potrebuje, izhaja delno iz izkušenj. “Redna zmerna vadba večinoma zagotavlja enake pozitivne učinke, tako pri psih, kot pri ljudeh,” pravi Michael Davis, profesor veterinarske fiziologije na Univerzi v Oklahomi. Aktivnost mišic, ki pomagajo pri gibljivosti sklepov, omogoča sklepom boljšo razporeditev sinovijalne tekočine, ki se nahaja znotraj sklepne kapsule, torej, znotraj sklepa, in ki deluje kot ”mazivo” za bolj gladko in neboleče drsenje sklepnih površin med gibanjem, iz nje pa se prehranjuje tudi hrustanec. Mišična aktivnost lahko vpliva tudi na izboljšanje zdravja srca. Prav tako lahko okrepi imunski sistem. Eden izmed ključnih elementov pri programu vadbe  je “zmerno”. Zmerna vadba je stopnja vadbe, ki ne škodi. In koliko je zmerno? Intenziteta izvajanja se razlikuje od psa do psa in celo pri posameznem psu, odvisno od njegove kondicije in morebitnih trenutno prisotnih zdravstvenih težav. Zdravo pravilo je, če se pes ne počuti dobro po vadbi, je bilo najverjetneje nečesa preveč.

Redna telesna aktivnost psa je lahko v obliki svobodnega teka, plavanja, igre ali pa v obliki načrtnega treninga kot so  na primer ”agility”, vadba s pripomočki, vadba za usposabljanje za različno delo in vrsta ostalih aktivnosti. Obstajajo različni programi vadbe za pse, priporočljivo pa je  v trening  vključiti  vse 4 telesne komponente: mišično moč, vzdržljivost, ravnotežje in koordinacijo. Večinoma se vse te komponente med seboj prepletajo, tudi številne vaje vplivajo na več komponent hkrati.

Vaje, ki vključujejo vse te komponente so:

  1. ravnotežne vaje za krepitev centra telesa in koordinacijske vaje za povečanje zavedanja telesa za hitrejšo odzivnost okončin,
  2. vaje za mišično moč za povečanje eksplozivnosti,
  3. vaje za povečevanje aerobne zmogljivosti,
  4. raztezne vaje po vsaki vadbi.

Priporočljivo je, da se vsaj štirikrat na leto opravi preventiven strokoven pregled psa pri fiziatrih veterinarske medicine ali fizioterapevtih za živali, ki z ugotavljanjem morebitnih mehko-tkivnih neravnovesij in s pravočasno fizikalno obravnavo le teh, lahko preprečijo marsikatero možno poškodbo, ki bi se v povezavi s tem morda lahko pojavila v prihodnosti. Preventivni pregledi so priporočljivi tudi, če pes ne kaže očitnih težav pri gibanju predvsem pa, če je vadba pogosta, intenzivna ter kadar se pes redno udeležuje tekmovalnih disciplin ob koncih tedna.

Telesna priprava psa

Telesna priprava psa, ki je dovolj star, primerno razvit in zdrav, vključuje naslednje:

Pravilno ogrevanje: Lahkotno umirjeno gibanje v začetnih nekaj minutah pomaga ogreti in delno raztegniti mišice ter razgibati sklepe. Ko so mišice ogrete in dovolj raztegnjene, se poveča tudi pretok krvi skozi vsa ostala mehka tkiva, ki se s tem tudi ogrejejo. To pomaga zmanjšati možnost poškodb mišic, tetiv in ligamentov. Ogrevanje na pravilen način, do deset minut časa, ne bi smelo utruditi psa, v pomoč je pa tudi pri zmanjšanju izgub glikogena iz mišic in prekomernemu nastajanju kislin v tkivu.

Vadba za večjo zmogljivost in ravnotežje: Varno delo s psom je odvisno od intenzivnosti, trajanja, pogostnosti in vrste metod usposabljanja za šport ali delo. ”Za izboljševanje izvedbe določene naloge se od psa zahteva, da vsakič naredi nekaj, kar ne more storiti brez težav, vendar  le na zanj varen način”, pravi Michael Davis. Sem spadajo: ”cross-training” (kombinacija treninga vzdržljivosti in treninga moči), tek na tekalnih stezah (zahteva stalen nadzor psa), plavanje, trening ravnotežja z različnimi pripomočki in vadbenimi rekviziti, trening za izboljšanje stabilnosti centra telesa in drugo.

Zaključno ohlajanje: Po koncu teka, hitre hoje ali po treningu, se postopoma upočasnimo in sprehajajmo psa počasneje še nekaj minut, da se njegova telesna temperatura in srčni utrip upočasnita. Za zaključek sta priporočljivi tudi masaža in raztezne vaje, ki jih je potrebno izvesti v roku 10 do 15 minut po koncu vadbe.

Pripomočki za trening ravnotežja

Na voljo so različni pripomočki za trening ravnotežja in stabilnosti na primer tradicionalne napihljive žoge, valji različnih oblik in velikosti, penaste blazine vseh velikosti,  ravnotežnostni pripomoček ”Bosu” (polžoge), napihljivi diski, ravnotežne deske. Cilji treninga ravnotežja in stabilnosti so izboljšanje proprioceptivnih povratnih informacij (zavedanja telesa), stabilen prenos teže in koordinirana aktivacija mišic.

Na voljo je več vrst platform oziroma podlag, na katerih je vadba bolj varna (predvsem nedrseče). Da bi zagotovili najboljše doživetje za vašega psa, se priporoča uporaba različnih pripomočkov. Trdnejša, ko je podlaga na dotik, lažje pes začne z vajo. Zaradi varnosti psa ni dovoljeno oziroma priporočljivo, da pes sam skače na pripomoček brez našega nadzora in ustrezne podpore.

S treningom ravnotežja se cilja na posturalne mišice in reflekse. Balansiranje telesa omogočajo počasna mišična vlakna, to so visoko vzdržljiva mišična vlakna in mišice, ki nas držijo pokonci, ker se ”upirajo” gravitaciji. Celotno telo deluje s krčenjem in hkratno aktivacijo številnih mišičnih skupin, od ramen in prednjih nog, preko hrbtenice in centra, do bokov in zadnjih nog.

Za začetek je dovolj samo stoja na pripomočku, nato se nadaljuje z lažjimi premiki in nato stopnjuje do funkcionalnih dejavnosti, namenskih gibanj in obratov. Te vaje je dobro povaditi vsak dan po nekaj minut in jih redno  menjati sploh, ko posamezno vajo pes že dobro osvoji. Dobro je narediti tudi nekaj ravnotežnih vaj po sprehodu. Različne dejavnosti in različne ravnotežne vaje omogočajo, da je vsakokrat tudi zabavno in malo drugače, kar lahko pripomore k boljši motivaciji psa za delo. Anthony Woerner (Canine Rehab Specialist Fitness Instruction) svetuje, da namesto več ponovitev ravnotežnih vaj raje razmislimo o dolžini trajanja posamezne vaje. Dobro je začeti z le nekaj minutami, ali še krajši čas, ko na primer delamo samo na zavzemanju in vzdrževanju določenega položaja telesa. Ob tem je nujno tudi opazovati zmogljivost našega psa, koliko časa lahko zadrži željeni položaj, ko zahtevamo od njega pravilno izvedbo, četudi krajši čas z manj ponovitvami.

Poznamo tri osnovne načine za doseganje ravnotežnega izziva za psa na kateri koli podlagi. Nekaj primerov:

1) Pes naj stoji na predmetu in od njega zahtevamo, da se po predmetu premika z majhnimi gibi (naprej, nazaj, vstran).

2) Ročno premikamo površino predmeta na katerem pes stoji s čimer mu otežimo izvajanje vaje (zadržati mora določen položaj oziroma ohranjati ravnotežje).

3) Zmanjšajmo količino podpore, ki mu jo nudimo (manj zraka v žogi, manjša podpora preko oprsnice), da postane podlaga še malo bolj nestabilna.

S časom lahko podaljšamo trajanje, povečamo intenziteto vadbe, število ponovitev ali dodamo novo nalogo, ki poveča zahtevnost vaje (na primer da tačko, sede ali vstane, obrne glavo in podobno).

Varnost psa je na prvem mestu!

Varnost psa (prav tako tudi skrbnika, terapevta, vaditelja) je najpomembnejša komponenta pri vseh vadbah in programih za pse, ne glede na to, za katero vrsto vadbe s psom se odločimo. Del varnostne opreme pri izvajanju vaj za izboljšanje ravnotežja je na primer oprsnica, preko katere omogočamo psu podporo in varnost. S pomočjo pravilno izbrane oprsnice se podpora porazdeli preko prsnega koša in tako zagotovi boljši nadzor nad telesom psa, lažje se tudi prepreči, da bi pes med vadbo padel z rekvizita, ki ga uporabljamo. Pri psih, ki so manj stabilni v zadnjem delu telesa, lahko uporabljamo različne vrste nosil, zank, opore za zadnji del telesa, kar je možno ponavadi povezati tudi z oprsnico, če je potrebno več pomoči in opore. Včasih je dovolj tudi samo varovalni položaj terapevta, ki psu pomaga pri stabilizaciji in ga ”lovi” ob morebitnih izgubah ravnotežja.

Bistvenega pomena pri treniranju psa in ohranjanju njegove dobre vseživljenjske kondicije je, da se med drugim, zavedamo tudi znakov toplotnega stresa (toplotnega udara) in hitro ukrepamo, da psa čimprej primerno ohladimo. Preobremenjen pes je lahko hitro izpostavljen pregrevanju.  Utrujen in pretreniran pes je tudi bistveno bolj izpostavljen tveganju za poškodbe. Vsak pes je drugačen in priporočljivo je, da znamo prepoznati znake preutrujenosti, toplotnega stresa in drugih znakov psihofizičnega neugodja ali težav ter pravilno in pravočasno ukrepati. Nekateri znaki utrujenosti so na primer dihanje z jezikom visečim iz gobca ter sopenje, trzanje mišic, naslanjanje glave na nas, večkrat se poskušajo usedeti ali ležijo in nočejo vstati. Poskrbimo, da se vadba pravočasno konča. Naš cilj je zdrav pes v dobri in zdravi kondiciji, ne glede na poslanstvo, ki ga opravlja.

Delo in zabava

Za ohranjanje zdravja je vzdrževanje dobre telesne zmogljivosti psa skozi njegovo celotno življenje prav tako pomembno kot za nas. Da bo naš pes z veseljem vadil, je potrebno vadbo ves čas ohranjati zabavno in igrivo. Skratka, uživajmo v družbi našega pasjega prijatelja, zabavajmo se z njim, bodimo ustvarjalni in menjavajmo različne telesne dejavnosti, vendar naj bosta njegova in naša varnost vedno na prvem mestu.

Vsekakor pa, preden se lotimo kateregakoli programa vadbe s svojim psom, je v čim večji izogib nastanku poškodb, priporočljiv obisk veterinarja fiziatra ali fizioterapevta za živali ter strokovnjaka za vadbo psov na področju, ki nas zanima in za vadbo, pri kateri naš pes resnično uživa.

Monika Zadnikar, Uršula S. Bešo
Sekcija za fizioterapijo živali
Združenje fizioterapevtov Slovenije