Včasih se mi zdi, da imajo psi kar neko nadnaravno moč za zaznavo čustev njihovih lastnikov oz. ljudi, ki jih imajo radi. Lahko rečem, da me moja psička kar predobro pozna, saj takoj opazi mojo žalost in se stisne k meni, da mi je takoj lažje. Kadar sem vesela, pa tudi njo kar razganja od energije. Skratka, najboljša pasja prijateljica v pravem pomenu besede. Vedno je tu zame, ko jo potrebujem in vedno je hvaležna za vsako minuto, ki ji jo naklonim. Zato menim, da je na mestu vprašanje, kaj lahko za svoje pse storimo mi? Kako smo jim lahko v uteho?
Ali psi vedo, da smo žalostni?
V povezavi s pasjimi čustvi najdemo številne študije, še posebej veliko pa se jih osredotoča na pasji odziv na žalost in solze. V nedavno izvedenih študijah, ki jih lahko preberemo tudi v reviji Journal of Animal Cognition, so strokovnjaki dokazali, da se bodo psi bolj verjetno približali jokajočemu posamezniku kot nekomu, ki poje ali govori. Psi postanejo na nek način pokorni jokajoči osebi. Podobna je tudi moja izkušnja – med solzami je bila moja psička ves čas ob meni in šele, ko sem se pomirila, se je vrnila na svoje najljubše mesto na dvorišču. Še vedno pa si raziskovalci niso povsem edini, ali so psi sočutni do čustev človeka ali jih znajo le zelo dobro razbrati iz naše govorice telesa. Zagotovo pa vedo, da se z nami nekaj dogaja. Zanimivo je, da si želijo potolažiti tudi druge žalostne posameznike, ne le svojega lastnika. Kakšna krasna bitja, kajne?
V pasji naravi je, da nas želijo zaščititi, saj smo del njihove pasje družine, zato si želijo prebiti kar največ časa zraven nas. Morda vas bo zaradi tega vaš kuža na sprehodu kdaj spravil v manjšo zadrego z lajanjem na tujce ali renčanjem na druge pse. S tem bo želel celemu svetu povedati, da ste vi njegov človek.
Kako smo lahko mi v uteho svojemu psu?
Ker so psi vedno tu za nas, ne smemo pozabiti, da nas tudi oni potrebujejo, da niso vsak dan enako razpoloženi in ne morejo biti srečni brez naše pozornosti. Psi hitro začutijo našo stisko, naše razpoloženje močno vpliva na pasje razpoloženje, zato moramo biti tudi mi pripravljeni čutiti s svojim kužkom. Če imamo v kotu en kosmati kupček nesreče, ga počohljajmo tam, kjer mu je všeč ter se z njim malo pocrkljajmo in naš kuža bo takoj boljše volje.
S tesnobo in žalostjo se psi soočajo tudi vsak dan, ko se odpravite v službo ali po opravkih, saj se bojijo, da se ne boste več vrnili k njim. Zato vam lahko odnašajo obleke in čevlje, ob vašem odhodu lajajo, nekaterim psičkom je celo tako hudo, da dobijo drisko in druge zdravstvene težave. Ta tesnoba je podobna tesnobi majhnega otroka, ki se izgubi v velikem trgovskem centru in ne najde staršev. Tudi tu pomaga crkljanje in čohanje. Da pa umirite morebitne travme, ki jih ima kuža zaradi vašega odhajanja od doma, lahko izvajate tudi vajo s plaščem in ključi. Najprej pojdite ven za pol minute, pridite nazaj, spet pojdite ven za eno minuto, nato za pet minut ipd. Vajo ponavljajte in nadaljujte, dokler je to potrebno in boste opazili, da se psiček ob vašem odhodu ne odzove več tako burno.
Psi niso najsrečnejši niti takrat, ko dobro vedo, da so naredil nekaj narobe. Takrat ostanite mirni in se izognite dolgi razlagi o tem, kaj je pes naredil narobe, saj vas pes ne razume. Še slabše se bodo počutili, če mu boste prigovarjali z visokimi in glasnimi toni, zato ukaze vedno izvajajte z mirnim in blagim glasom. Bodite jasni, neposredni in mirno izvedite ukaz takoj, ko kužka zasačite pri kakšni lumpariji. Čeprav je kuža del družine, ga ne smemo obravnavati kot človeka. Psa namreč najpogosteje obravnavamo kot človeka prav z neustrezno komunikacijo.
Kako smo torej lahko svojim kužkom v uteho mi? S crkljanjem, čohanjem, človeško bližino in pozornostjo ter kakšnim priboljškom. In nikar ne pozabimo, da je pes pes in ne človek. Če vse našteto zagotovimo svojemu kosmatincu, se bo zagotovo bolje počutil in zato veselja ter živahnosti pri vas doma ne bo manjkalo.
Maša Pirnat
