Zgodilo se je kar nekaj let nazaj, vendar ne dvomim, da se lahko podobne izkušnje ponovijo kadarkoli. Zato velja poudariti, da previdnost pri rezervaciji počitniških namestitev, ki vključujejo ponudbo za domače živali, ne bo odveč.
Naša dva bernska planšarska psa, mama in sin, sta oboževala vodo in tako je skoraj samoumevno padla odločitev, da gremo tisto leto prvič na morje v razširjeni postavi: dva človeka in dva psa. Rezervacijo pri zasebnem ponudniku na Pagu smo opravili preko telefona in smo bili res veseli, da prisotnost psov ni pomenila nikakršnega problema. Že pripravljanje prtljage je bilo nadvse slikovito, saj naša psička nikakor ni hotela zamuditi štetja torb in škatel in je to vestno opravljala kar v avtomobilskem prtljažniku. V zgodnjem jutranjem hladu smo se odpravili na pot in z nekaj postanki dosegli trajektno luko za otok Pag. Na pol prazen trajekt je čakal samo še nas, dobra volja obeh skrbnikov pa se je očitno prenesla tudi na oba kosmatinca, saj sta si rade volje razgibala tace in veselo mahala z repi. Morda je najbolje, da prisluhnemo nadaljevanju zgodbe skozi pasje oči:
»Izkrcanje je šlo hitro, nastali sta dve fotografiji za spomin, potem pa brž naprej pogledat, kaj nas čaka v menda edini vasici na otoku, kjer gostijo tudi pse. Ljudje so nas sprejeli sicer malo boječe, ampak prijazno, vse ostalo pa – ojoj! Mački, povsod sami nemogoči in nevzgojeni mački, ki so tekali okrog vogalov kot strela! Kako bi se zapodil za njimi – jaz pa na povodcu! Hiša, kamor smo bili namenjeni, je stala sredi vasice in asfalta, na domačo zeleno travo okrog mojega pesjaka me je spominjala samo barva obraza moje skrbnice. »Tole je pa podobno, kot če pelješ fanta s kmetov na počitnice v velemestni blok,« sem tuhtal. Nalajalo me je nekaj majhnih mešancev in en človek, ki je rekel, da morava biti z mamo ponoči privezana, da mu ne bova poklala ovac. Kar streslo me je od groze, kako znajo tudi ljudje lajati! Ampak mene je bolj zanimalo morje. Moja mama sicer elegantno plava, jaz pa za razliko od nje še vedno rad čutim trdna tla pod nogami, vsaj pod zadnjimi. Pa sem si rekel, da je za pravo plavanje še dovolj časa. Galebi – te nesramne leteče kokoši – so se mi posmehovale z varne razdalje. Prijazen slovenski turist, ki ga je ob spominu na lastnega kužka, ki ga je čakal doma, malo stiskalo okrog srca, me je na plaži pregnetel od smrčka do repa. Še so prijazni ljudje! Ko sem se sušil na terasi, je mimo po cesti pridrvela peščica vreščečih otrok na rolerjih. Takoj sem šel v akcijo, da bi umiril mularijo! Pridružila se mi je še mama, za njo pa sta pridivjala še oba skrbnika. Otroci so bili nekoliko bledi, moji pa malo rdeči v obraz. Akcija se je končala z izidom »vsi proti nama«: z mamo sva bila privezana na terasi, moja skrbnica pa je prišla po večerji vsa skrušena k nama srkat svoj kozarček vina.
Odločitev je padla: selimo se!
Takoj po zajtrku, je rekel moj prvi krdelnik, in vsi smo si oddahnili. Sam sem to slutil že ponoči: vsakokrat, ko se je kdo v postelji obrnil ali se je na hodniku prižgala luč, sem od veselja, misleč, da gremo ven na svež zrak, živahno pomahal z repom. Prazna omara in vrata so delovala kot imeniten boben, da je moje veselje odmevalo po celi hiši. V besednjak prvega krdelnika pa se je vpletlo nekaj čisto novih besed … Prtljaga je bila v avtu v pičlih petih minutah, nato pa smo bili spet na poti. Moja skrbnica je bila optimistično razpoložena, glavni krdelnik pa se je menda vzoroval po njej. Naslednja postaja: prekrasni bungalovi, lastna urejena plaža, mir, le z eno napako: ne sprejemajo psov. Z mamo sva vseeno okusila razkošje prepovedane plaže in se pošteno osvežila. Spet smo se vozili, tokrat od ene do druge turistične pisarne. Prostih sob nič koliko, le psov ne marajo. Še poslednja vas, je rekel družinski poglavar, potem gremo pa domov. V naslednji vasi je mladenka na vratih turističnega biroja klepetala s priletno gospo in njenim štiriletnim vnukom. »Kolikor jaz vem«, je rekla uslužbenka, »je s psi težko. Pri nas jih vzame samo tale gospa tukaj!« Moja skrbnica od presenečenja ni takoj zaprla ust, prijazna babica pa je hitela razlagati o odmaknjeni hiši na robu naselja, o prostem apartmaju, pogledu na morje, o veliki terasi, ločeni od preostale hiše – in da je psi ne motijo. Z mamo sva besno vlekla na ušesa. Potem smo šli pa najprej previdno pogledat! Vnuk, ki je moško korakal z nami, je rekel, da sva z mamo zelo lepa, naju previdno pobožal in se vidno razveselil, ko smo štiriglasno ugotovili, da so se naše morske počitnice pravkar zares začele. Dečko je še rekel, da je treba dati psičkom vodo, kar je prva krdelnica nemudoma naredila, in bili smo kot doma. Gospodar je pobrskal po ropotarnici, prinesel lesena vratca in zaprl izhod s terase, da sta bila moja krdelnika povsem brez skrbi. Sledil je sladek počitek v opoldanski vročini: z mamo sva se namestila ob postelji, vsak ob svojem skrbniku v hladu prijetne sobe. Pozno popoldne smo si ogledali okolico: le lučaj je bil do morja in že sem slutil dolge jutranje sprehode po dehteči obali. Koliko novih vonjev je vsrkaval moj smrček! Z mamo sva si privoščila še eno plavanje, moja krdelnika pa večerjo. Noč sem prespal na terasi ob pihljanju svežega burina in prav dobro sem se počutil.
Plavalni tečaj in večerna potepanja
Naslednjih nekaj dni je bilo, vsaj kar se mene tiče, nepozabnih. Jutranji sprehodi ob obali so se zaključili s plavanjem in nakupom sestavin za zajtrk. Prvi krdelnik, ki je nakupoval, je vedno prinesel še kaj sladkega za po poti. Samo po sebi, brez milogledih oči, je bilo jasno: vsak sveži rogljiček ali kolaček je šel na štiri dele. Po zajtrku smo se zelo počasi odpravili na plažo. Kaj hitro smo se vsi štirje zapodili v vodo in moj plavalni tečaj se je pričel zares. Dokler nisem spremenil stila plavanja s prvimi tacami s kravla v pasjega, moja skrbnica ni popustila. Ko so po dveh dneh splavale še zadnje tace, je bila pa zadovoljna. No, seveda, priznam: jaz tudi. Kopalcev je bilo za vzorec, nekaj preglavic so povzročali le galebi. Ko sem jih hotel spoznati od blizu, so prhnili v zrak in se nato krakajoč udobno pozibavali na vodi nekaj metrov od obale. Z mojim novim znanstvom dokončno ni bilo nič, zato se zanje do konca počitnic nisem več menil. O kopalcih pa le tole: vsakokrat, ko je kdo zakorakal v temno in mokro morsko gmoto, me je zelo zaskrbelo zanj in sem – od bolj ali manj blizu – preveril, če zna človek res plavati. Ko se je vrnil iz vode, sem ga prešerno pozdravil, včasih tudi z lajanjem, in zelo sem bil hvaležen moji prvi krdelnici, da je prevajala moje pozdrave, sicer bi lahko kaj hitro prišlo do nesporazumov. Mar naj vsakemu posebej razložim, da so moji daljni sorodniki včasih vlekli mreže iz morja in še danes rešujejo človeška življenja? Moja mama je s pravo žensko radovednostjo ovohavala na plaži vse, kar ji je prišlo pod smrček, da o tem, kako se je nespodobno sončila leže na hrbtu, sploh ne govorim. Sam sem se namestil pod sončnik tik poleg moje prve krdelnice, ki ljubi sonce približno v enaki meri kot jaz, in od utrujenosti nemalokrat zadremal. Moja mama se je nastavljala soncu, ko pa nam je postalo prevroče, smo se umaknili v hlad našega začasnega domovanja in oddremali popoldanski počitek. Del večernega sprehoda je bila tudi večerja v eni od restavracij na otoku. Vsak večer v drugem kraju – moja dva krdelnika sta nepoboljšljiva potepina – smo poiskali restavracijo po našem okusu: dobra hrana, dobra pijača, skleda vode, prijazni ljudje, dovolj prostora med mizami za naju z mamo. Povsod sva bila dobrodošla in z zglednim »igram se tepih« sva svoj sloves tudi upravičila. Dišave z miz naju že dolgo na premamijo več, pa tudi veselje z repom izražava bolj previdno, odkar smo doma zamenjali nekaj kompletov kozarcev.
Nasvidenje, morje in ljubo doma
Kaj hočemo, vsake dobre reči je prekmalu konec. Osiromašen zabojček s hrano in ostala prtljaga so romali v obratni smeri kot pred tednom dni, kljub dnevu odhoda pa se dopoldanskemu kopanju nismo odpovedali. Moja krdelnika sta ugotavljala, da sem prav zadnji dan pokazal najboljše plavalno znanje in je prava škoda, da odhajamo. Dobre volje smo se z gostitelji fotografirali za slovo. Simpatičnemu fantku sem cmoknil še poljubček (čeprav to storim zelo redko) in odbrzeli smo. Trajekt je v luki čakal samo še nas in nato odpeljal. Še pošteno se nisem utegnil naspati, že smo na meji spet zmotili carinika pri popoldanskem počitku. »Samo še skok v Kolpo, da speremo slane kožuhe!«, je odločil prvi krdelnik in naju z mamo povabil na osvežilno sladkovodno kopel. Ura je postajala primerna za kosilo in moja skrbnika sta pričela razmišljati, kje si bosta privezala dušo. Ko sta pred prvo gostilno jadrno obrnila pete in naju strpala nazaj v avto, ker nas je na dvorišču preteče pričakal domači nemški ovčar, mi je bilo jasno, da brez naju z mamo ne 
kanita sesti za mizo. Tudi pred drugo gostilno je čakal ovčar, tokrat škotski in ni bilo videti, da bi nas vse štiri prostovoljno spustil v lokal. Ko smo ustavili pred tretjo gostilno, sem bil prepričan, da gremo v živalski vrt, pa smo šli mimo njega le na gostilniški vrt, kjer tudi po desetih minutah nikogar ni ganilo, da so prišli lačni gostje. In smo lačni tudi odšli… Na vratih četrte gostilne je bil sicer narisan prečrtan pes, a sva se šla vseeno noter pokazat – pes se pač razlikuje od psa. Osebje je bilo sicer neenotno, vendar je polovica »sicernimamoničprotikužkom…« le pretehtala. V peti gostilni je bila prava dolenjska ohcet in moj skrbnik je rekel, da manjkamo samo še mi. Ni mi bilo sicer jasno, zakaj je potem odpeljal naprej?! Čas za večerjo je bil skoraj mimo, ko nas je končno izza vogala gostinskega vrta tik pred domačim pragom pozdravila nalepka o dobrodošlih kužkih. Še sreča, ker bi si sicer krdelnika od lakote pogrizla komolce. Dobili smo lastno sobo, svežo vodo, hladno pivo, ocvrto piško… – oh, ljubo doma!«
Od tistih počitnic dalje se vsako leto vračamo v prijazno vasico, vse otočane daleč naokrog pa smo prepričali, da so psi lahko netežavni in hvaležni gostje.
Mojca Sajovic
