Odraščanje pri psih – kratko, a občutljivo obdobje

2589

Zoolog Konrad Lorenz, ki je več mesecev preživel z volkovi, predniki naših psov, jih spremljal in proučeval, je ugotovil, da se njihovi mladiči začnejo osamosvajati po dopolnjenem osmem tednu starosti.

Tudi mladi psički, v starosti osem do dvanajst tednov, so najbolj dovzetni in primerni za socializacijo, prehod v novo okolje in navajanje na skrbnika.

Mladič, ki pride k novim skrbnikom, vnese veliko mero razburjenja, obveznosti, dolžnosti in veselja.

Psiček je v novem okolju večinoma podrejen. Skrbniki smo pokroviteljski, lastniško vsiljivi in učiteljsko strogi do živalce, ki prestopi naš prag in postaja segment v mozaiku našega bivanja. Le redko komu misli preleti vprašanje ali se pripraviti na prihod psička ali pa vse prepustiti stihiji.

Izbira psa je nekaj lepega, veliko pričakovanje, razmišljanje in iskanje. Fotografije iz knjig, revij, spleta, obisk legla pri vzrediteljih ali trgovine z živalmi ter v mislih umeščanje bodočega psička v naš prostor, vse to nas mora okupirati pred dokončno odločitvijo.

Pred prihodom psa je pravilno, da razmislimo o njegovi vzgoji, ki naj bo podrejena našim pričakovanjem in skrbi za zdravje s pravilno preventivo in prehrano. Mladi prišlek naj bo zaščitno cepljen proti kužnim boleznim ter zdravljen proti notranjim parazitom.

Vsaka slika ima svojega malarja. Tako je bilo in je še pri nastajanju različnih pasem. Razumljivo, da so ob formiranju zunanjosti ali delovnih sposobnosti ostale nekatere dedne napake, ki so vidne že ob rojstvu, ali pa se pokažejo šele v odraščanju.

Ko izbiramo mladička pri starosti dveh mesecev, veliko več ne moremo oceniti in videti kot to, da ima štiri noge in da je v tipu pasme pri tej starosti.

Ko se podredimo različnim informacijam, začnemo razmišljati, ali se odločiti za pasmo, pri kateri lahko pričakujemo določene dedne napake in obolenja.

[members_only]

Katera pasma pa tega ne nosi s seboj?!

Z genskimi testi lahko odkrivamo nekatere dedne napake in jih izločamo tako, da ne parimo staršev, ki jih prenašajo. Druge napake pa so poligene narave (displazija kolkov in komolcev), pogojuje jim več genov ter jih je težje izločati. Pri starših, ki imajo kontroliran rodovnik in za tri rodove izločene napake, teh ne prenašajo na potomce. To je apel vzrediteljem, ki lahko s poštenostjo varujejo zdrav pasemski potencial in preprečijo razočaranja novih skrbnikov.

Dedne napake se lahko pokažejo že ob skotitvi: volčje žrelo, deformiran rep, nenormalno število prstov na šapi in drugo, ali pa se pojavijo v razvoju zaradi genskega zapisa, ki jih pogojuje: displazija komolcev, kolkov, hrustančni okruški v sklepih. Veliko je dednih napak, praktično vseh organov in organskih sistemov, ki jih lahko najdemo ob skotitvi, njihova pojavnost pa je vezana tudi ali pa predvsem pasemsko. Dedne napake, ki so prisotne ob skotitvi, so lahko zunanje in vidne ali pa začasno prikrite. Prikrite se v razvoju zaradi nepravilnega delovanja posameznega organa in slabitve organizma šele kasneje manifestirajo (deformacije hrbtenice, možganov, srca, jeter, prebavil, krvi …). Vsaka odstopanja v počutju in aktivnostih mladega psa naj bodo razlog za obisk strokovnjaka.

Nekatere dedne napake pa lahko večajo tudi nepravilna prehrana in prekomerne obremenitve v času odraščanja.

Profesor Hazewinkel z veterinarske univerze v Utrechtu je v nekajletni raziskavi proučeval vpliv prehrane in fizičnih obremenitev na pravilen razvoj mladih psov. Proučeval je nemške doge, ki imajo zelo intenzivno rast v času razvoja. Manjše pasme psov zrastejo veliko manj in počasneje v enakem časovnem obdobju.

Njegove ugotovitve so pomemben prispevek k poznavanju pravilne prehrane psov v razvoju.

Preveč energetska hrana, presežek kalcija in nepravilno razmerje s fosforjem, prevelika vsebnost beljakovin in pomanjkanje sledovnih elementov in vitaminov vplivajo na nepravilen razvoj kosti in njihovo neproporcionalno rast v primerjavi z mišicami. Predebeli mladi psi so alarm, da lahko pride do nepravilnosti v razvoju.

Prav tako prevelike fizične obremenitve v prvih šestih mesecih življenja vplivajo negativno na razvoj kosti, mišic in sklepov.

Spremljanje rasti in razvoja mladega psa je zelo pomembna naloga skrbnikov. Če je to naš prvi mladi pes in če nimamo možnosti primerjave z vrstniki, potem je malo težje. Dobrodošli so obiski strokovnjakov, ki poznajo pasmo in njen razvoj ter možne napake. Srečanja skrbnikov psov niso le prestižno primerjanje, ampak primerna in potrebna možnost pravočasnega odkrivanja nepravilne prehrane in drugih napak ter bolezni.

Najbolj prepoznavne eksterierne napake v razvoju psa so šepanja, ki predstavljajo posebno in pomembno poglavje razvojne problematike.

Vzrok za šepanja so lahko poškodbe ali dedne napake, ki so pogojevale nepravilen razvoj mišic in skeleta.

Pes lahko šepa tri dni, po tem pa je potrebno ugotoviti razlog.

Poškodbe pri mladičih so zaradi njihove igrivosti in pretirane aktivnosti ter zgradbe kosti veliko pogostejše kot pri odraslih psih. Odrgnine, podplutbe, izvini, izpahi sklepov in zlomi kosti so na žalost tudi po skrbnikovih zaslugah pogost spremljevalec mladičkovega vsakdana. Zgodnje ugotavljanje genetsko pogojenih napak, ki lahko povzročijo motorične motnje, je pomemben pogoj za optimalne kirurške in konzervativne terapevtske rešitve.

Tempo življenja je opravičilo, ki nas zavede in, ko preteče dvanajst mesecev, živimo že s skoraj odraslim, značajsko formiranim psom. Priznati si moramo, da je pes nastal ob nas in z našo pomočjo in s sposobnostjo, z željami ter s časom, ki smo mu ga namenili, z znanjem, ki smo ga vložili, ne prehitro, pač v času, ki ga narava odmeri odraščanju psa, ki pa ni primerljiv z našim časom in zorenjem.

[/members_only]

Milan Matko

 

Objavljeno v četrti številki revije Kužek