Intervju: Sara Kobold in Janez Jazbec

Vedno skupaj

Ukvarjata se sicer z različnimi stvarmi, saj bi za petje in tekmovalno smučanje težko rekli, da sta polna podobnosti. Seveda, v kakšni že, a v prav veliko ne. Razen tega, da je tisto, s čimer se en ali drugi ukvarja, na očeh javnosti in da se pri svojem početju oziroma početju drugega podpirata. Brez tega namreč danes partnerske zveze pač niso pod zvezdo kakšne posebej dolge trajnosti. Še posebej pa ne, kadar gre za estradnike ali druge javne obraze. Glasbeno-športni par Saro Kobold in Janeza Jazbeca poleg nedavne zaroke in skupnega življenja v njuni vezi druži tudi najboljši človekov prijatelj oziroma, bolje rečeno, prijateljica. Par, ki od nedavnega počasi gradi tudi skupno gnezdo, ima namreč psico labradorko.

Smo hudobni, če rečemo, da je pri vaju najprej »kravca, šele potem pa štalca«?

Ne (smeh). Čeprav ne gre ravno za kravico, res pa, da šele gradiva štalico.

Imata torej psico pasme labradorec?

Tako je. Sicer čisto po pravici povedano, Brina uradno pripada Janezovi mami, ker nekomu uradno pač mora. Ker pa je čisto pravi družinski pes v pravem pomenu besede in ker z Janezom tudi že živiva skupaj, sva zaročena in gradiva tudi skupni dom, je Brina tako pravzaprav od čisto vseh.

Samo za lepše ali tudi glede nege, oskrbe in drugo?

V vsem! Smo ena tistih družin, če tako rečem, v katerih so psi zares neke vrste člani. Brez pretiravanja ali hvaljenja lahko rečeva, da zanjo lepo skrbimo. In to vsi, kar je še posebej pomembno. In, seveda, tudi lažje.

Kaj pomeni »vsi«?

Da vsi poskrbimo zanjo izmenjaje. Enkrat eden, drugič drugi, da je porazdeljeno. In nikomur ni odveč. Če je volja, se tudi ljudje lahko vse dogovorimo (smeh). Brina, na primer, nikoli ni sama. No, pravzaprav skoraj nikoli, ker prav nikoli seveda ni možno. Zgodi se zelo redko, a če se, traja le kratek čas. Midva veliko časa prebijeva z enimi ali drugimi starši in zato je to praktično. Ker nas je več, lahko vsak nemoteno opravi opravke in drugo, Brina pa je vedno v družbi. Če pa se res že zgodi, da ne bi bilo nikogar doma, pa je vedno tako, da jo kdo lahko vzame s sabo.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Roman Turnšek

 

Objavljeno v deseti številki revije Kužek