Odgovorna priprava na leglo in nadaljnja skrb za psa iz naše vzreje
Kljub vsemu ozaveščanju in kljub prepolnim zavetiščem še vedno obstaja preveč skrbnikov psičk, ki se odločijo, da bo psička imela mladičke, kljub temu da ta nima narejenih nobenih vzrejnih ter zdravstvenih pregledov. Mislijo namreč, da je priprava na leglo to, da v času psičkine gonitve pokličejo soseda, ki ima po videzu podobnega kužka, kot je psička, se dogovorijo za pasji zmenek in čez dva meseca objavijo na internetu oglas, da prodajajo »čistokrvne kužke brez rodovnika«. Ti kužki se v večini skotijo na hladnih tleh pesjaka, če imajo srečo, v garaži. Med odraščanjem nihče ne opazuje njihovega zdravstvenega ter psihičnega stanja, za sredstva proti zajedavcem ter cepiva pa polovica njihovih skrbnikov sploh še slišala ni. Ko je v igri tistih 350 evrov, ki jih za takšnega kužka dobijo, pa nihče ne pomisli, v kakšne roke kužek gre in kakšna usoda čaka njega ter njegove potomce. Žal dandanes še vedno marsikdo ne ve, da je priprava na leglo dolgoročen in marsikdaj tudi večleten postopek, ki zahteva skrbne priprave ter človeka celega. Kaj vse moramo torej priskrbeti, kaj vse moramo narediti in kako se na leglo pripravimo najbolj odgovorno?
Priprava na leglo moje psičke Chanel von Aisneren se je tako rekoč začela že februarja 2013, ko sem podpisala pogodbo in se s tem zavezala, da bom za psičko in s psičko delala tako, kot bi moral delati prav vsak skrbnik psa. Skoraj dve leti sem z njo obiskovala pasjo šolo, kajti narejen izpit iz B-Bh je bil eden iz med pogojev za opravljanje vzrejnega dovoljenja. Opravili sva tudi vse potrebne zdravstvene preglede, ki so obvezni za njeno pasmo (pregled hrbtenice, kolkov in srca) in se nato s potrdilom o opravljenem šolanju ter zdravstvenimi izvidi prijavili na jesensko opravljanje vzrejnih pregledov. Tam so za to usposobljeni sodniki še dodatno ocenili zunanjost Chanel, preizkusili njen karakter in na podlagi vseh teh pregledov ter potrdil izdali vzrejno dovoljenje (ki velja dve leti, nato ga je potrebno ponovno pridobiti). Naj omenim, da vzrejnega dovoljenja zaradi slabih zdravstvenih izvidov, nestabilnega karakterja ali pa vizualnega odstopanja od standardov pasme ne dobi vsak pes. Za pridobitev vzrejnega dovoljenja mora biti pes ali psička v okviru vseh standardov, ki so pasemsko predpisani – zdravstvenih, značajskih in vizualnih. Zato je pomembno, da psičk in psov, ki tega nimajo opravljenega, med seboj ne parimo, kajti s tem delamo škodo tako pasmi kot njihovim potomcem ter posledično nezavedno polnimo zavetišča. Ko je torej bilo vse to opravljeno, tako kot je treba, je Chanelin vzreditelj na podlagi njenih karakteristik izbral samca, ki je bil najbolj primeren za naskok. Moram povedati, da se mora odgovoren vzreditelj za primernega samca včasih odpeljati malo dlje kot do sosednje ulice. Tudi sama sem se za samca, ki je bil najboljša izbira za dobre potomce, odpravila na dolgo pot.
Zelo pomembno je bilo tudi to, da je bila Chanel že pred paritvijo v dobri fizični kondiciji, kajti vzdrževanje te je zelo pomembno za počutje psičke med in po brejosti. Seveda pa je njeno celo brejost budno spremljal tudi veterinar. Kljub temu da je bila psička pred zajedavci že pred paritvijo dobro zaščitena, je bilo za te potrebno poskrbeti tudi med brejostjo, kajti zajedavce bi lahko prenesla na svoje potomce. Tudi hrano je bilo potrebno prilagoditi potrebam breje psičke. Chanel je tako jedla veliko več kot prej, njeni redni sprehodi pa so se vsak dan krajšali (pomembno je, da je zaradi lažje kotitve potrebno s sprehodi nadaljevati do konca brejosti). Sledila je priprava prostora, kjer naj bi mladički varno rasli. Tako smo uredili prelepo kotilnico, ki smo jo za začetek postavili kar v mojo dnevno sobo, na toplo in varno. Kotilnica je bila narejena posebej za leglo, po merah, ki so primerne za pasmo. Morala je biti namreč dovolj velika, da bo pasja mamica z mladički imela dovolj prostora, vendar ne prevelika, da se mladi kužki ne bi po njej porazgubili. Poudariti je potrebno tudi, da je bilo ob stranice kotilnice potrebno postaviti varovalo, ki preprečuje, da pasja mamica nezavedno zaduši, huje ali manj huje rani mladička zaradi tega, ker bi se nanj ulegla. V kotilnici smo kot podlago uporabili kar odejo, ki je bila seveda prekuhana ter oblečena v pregrinjalo, ki smo ga nato takoj po kotitvi zamenjali. Med kotitvijo se je namreč zelo umazalo in premočilo, zato je bilo potrebno poskrbeti, da so tako mamica kot mladički na suhi in mehki podlagi. Nad kotilnico pa smo pritrdili grelno UV-žarnico, kajti tako majhni mladički se še ne morejo greti sami. Z UV-žarnico pa poskrbimo, da jim je toplo tudi, če pasje mamice ni čisto ob njih, da bi jih grela s svojim telesom. Zato sem absolutno proti temu, da psičke kotijo kjerkoli ter kakorkoli drugače. Čeprav mislimo, da je tisti trenutek z mladički vse v redu, pa ne moremo vedeti, koliko škode tem nežnim in občutljivim majhnim kužkom storimo na dolgi rok, če že od samega začetka ne dobijo pogojev, ki si jih zaslužijo. [members_only]
Chanel je mladičke povrgla 19. 11. 2015. Čeprav so nekateri ljudje mnenja, da je psico bolje pustiti samo, da vse opravi sama, sem se odločila, da ne bom poslušala nikogar drugega kot njo. Samo psička sama vam namreč lahko sporoči, ali želi, da ste zraven, ali bi raje ostala sama. Tako sem celo v noči, ko so se začeli očitni znaki, da je kotitev tik pred vrati, ostala budna, malo odmaknjena od nje. Vsakič, ko sem nameravala zaspati, je prišla do mene, me s smrčkom predramila in mi nakazala, naj ji sledim do kotilnice. Pri celotni kotitvi sem bila prisotna, pomagala sem ji po svojih močeh. V trenutkih ji je bilo dovolj samo to, da je svojo nežno glavico naslonila name in občutila, da ni sama. V trenutkih pa sem ji pomagala pri umivanju mladičkov, kajti nekaj med njimi jih je na svet prišlo z nekaj minutnim razmikom in sama ne bi zmogla poskrbeti za vse. Tako pa sva skupaj poskrbeli, da je vseh osem malčkov preživelo. Med kotitvijo sem poskrbela tudi, da je dobila hrano in vodo, kajti kotitev osmih mladičev bi jo lahko izčrpala. Od tega dneva dalje ji po svojih močeh pomagam skrbeti za malčke. Mladički lahko brez naše pomoči pasjo mamico precej izčrpajo. Tako ji vsak dan pripravljam močno hrano, preoblačim njihovo ležišče, perem brisače, rjuhe, odeje, menjam vpojne pleničke, na katere se že navajajo hoditi opravljat potrebo. Naredim tudi kakšno dodatno stekleničko mleka in jih nahranim. Vsak dan spremljam njihovo telesno težo – da ne bi kateri od kužkov slučajno začel zaostajati pri razvoju. Strižem jim nohtke (to je zelo pomembno – mladički si namreč med plezanjem in tekmovanjem za sesek lahko utrgajo nežne majhne nohtke in to jih nato zelo boli, zgodi se tudi, da jim do konca življenja noht ne zraste več), jih privajam na zvoke in slike in tako poskrbim, da bodo zrastli v samozavestne in psihično stabilne kužke. Že sedaj spremljam in opazujem razlike v njihovem mladem karakterju in kljub temu da se nisem naspala že od 19. 11. 2015, ne bi trenutkov, preživetih z njimi, zamenjala za nič!
Vzreja je namreč lahko čudovita, če se jo lotimo pravilno in vanjo vložimo ves svoj trud. Vedeti morate tudi, da se pravilna vzreja ne zaključi, ko novi skrbniki odpeljejo mladička. Preden se kot vzreditelj odločite za pravega skrbnika določenega kužka (ki se z družino ujema tako karakterno kot po zahtevah svoje pasme), se namreč začne čudovito obdobje spremljanja kužkovega razvoja, svetovanja novim skrbnikom in topel odnos, ki traja vse do kužkovega zadnjega diha.
To je pravilna vzreja in vsak mladiček bi moral na svet priti v takšnih pogojih in tudi živeti do konca svojega življenja v takšnih pogojih. In če niste izpolnili vseh pogojev, ki bi jih kot vzreditelj morali izpolnjevati, je edina rešitev za srečne kužke in skrbnike to, da se vzreje enostavno ne lotite. Če niste pripravljeni poskrbeti za psičko pred kotitvijo, če se niste pripravljeni pravilno odločiti za samca, če niste pripravljeni ves čas naraščaja dežurati 24 ur na dan, če niste pripravljeni poskrbeti za čisto, suho in toplo okolje za mladičke, če niste pripravljeni cele dneve prati, pomivati, jih hraniti, menjavati podloge, če niste pripravljeni izbrati pravega novega skrbnika in če niste pripravljeni spremljati življenja kužka iz vaše vzreje, kužka, ki je na ta svet prišel zaradi vas in vaše odgovornosti, če niste pripravljeni poskrbeti, da bo kužek do konca svojih pasjih dni srečen, se vzreje ne lotite. Pravilna vzreja namreč ni tistih 350 evrov dobička na psa, katerega nikoli več ne boste videli.
Pravilna vzreja zahteva celega človeka in prazni denarnico, a polni dušo.
[/members_only]Sabina Vesel
Objavljeno v sedemindvajseti številki revije Kužek
