Odgovorna priprava na leglo in nadaljnja skrb za psa iz naše vzreje
Kljub vsemu ozaveščanju in kljub prepolnim zavetiščem še vedno obstaja preveč skrbnikov psičk, ki se odločijo, da bo psička imela mladičke, kljub temu da ta nima narejenih nobenih vzrejnih ter zdravstvenih pregledov. Mislijo namreč, da je priprava na leglo to, da v času psičkine gonitve pokličejo soseda, ki ima po videzu podobnega kužka, kot je psička, se dogovorijo za pasji zmenek in čez dva meseca objavijo na internetu oglas, da prodajajo »čistokrvne kužke brez rodovnika«. Ti kužki se v večini skotijo na hladnih tleh pesjaka, če imajo srečo, v garaži. Med odraščanjem nihče ne opazuje njihovega zdravstvenega ter psihičnega stanja, za sredstva proti zajedavcem ter cepiva pa polovica njihovih skrbnikov sploh še slišala ni. Ko je v igri tistih 350 evrov, ki jih za takšnega kužka dobijo, pa nihče ne pomisli, v kakšne roke kužek gre in kakšna usoda čaka njega ter njegove potomce. Žal dandanes še vedno marsikdo ne ve, da je priprava na leglo dolgoročen in marsikdaj tudi večleten postopek, ki zahteva skrbne priprave ter človeka celega. Kaj vse moramo torej priskrbeti, kaj vse moramo narediti in kako se na leglo pripravimo najbolj odgovorno?
Priprava na leglo moje psičke Chanel von Aisneren se je tako rekoč začela že februarja 2013, ko sem podpisala pogodbo in se s tem zavezala, da bom za psičko in s psičko delala tako, kot bi moral delati prav vsak skrbnik psa. Skoraj dve leti sem z njo obiskovala pasjo šolo, kajti narejen izpit iz B-Bh je bil eden iz med pogojev za opravljanje vzrejnega dovoljenja. Opravili sva tudi vse potrebne zdravstvene preglede, ki so obvezni za njeno pasmo (pregled hrbtenice, kolkov in srca) in se nato s potrdilom o opravljenem šolanju ter zdravstvenimi izvidi prijavili na jesensko opravljanje vzrejnih pregledov. Tam so za to usposobljeni sodniki še dodatno ocenili zunanjost Chanel, preizkusili njen karakter in na podlagi vseh teh pregledov ter potrdil izdali vzrejno dovoljenje (ki velja dve leti, nato ga je potrebno ponovno pridobiti). Naj omenim, da vzrejnega dovoljenja zaradi slabih zdravstvenih izvidov, nestabilnega karakterja ali pa vizualnega odstopanja od standardov pasme ne dobi vsak pes. Za pridobitev vzrejnega dovoljenja mora biti pes ali psička v okviru vseh standardov, ki so pasemsko predpisani – zdravstvenih, značajskih in vizualnih. Zato je pomembno, da psičk in psov, ki tega nimajo opravljenega, med seboj ne parimo, kajti s tem delamo škodo tako pasmi kot njihovim potomcem ter posledično nezavedno polnimo zavetišča. Ko je torej bilo vse to opravljeno, tako kot je treba, je Chanelin vzreditelj na podlagi njenih karakteristik izbral samca, ki je bil najbolj primeren za naskok. Moram povedati, da se mora odgovoren vzreditelj za primernega samca včasih odpeljati malo dlje kot do sosednje ulice. Tudi sama sem se za samca, ki je bil najboljša izbira za dobre potomce, odpravila na dolgo pot.
Zelo pomembno je bilo tudi to, da je bila Chanel že pred paritvijo v dobri fizični kondiciji, kajti vzdrževanje te je zelo pomembno za počutje psičke med in po brejosti. Seveda pa je njeno celo brejost budno spremljal tudi veterinar. Kljub temu da je bila psička pred zajedavci že pred paritvijo dobro zaščitena, je bilo za te potrebno poskrbeti tudi med brejostjo, kajti zajedavce bi lahko prenesla na svoje potomce. Tudi hrano je bilo potrebno prilagoditi potrebam breje psičke. Chanel je tako jedla veliko več kot prej, njeni redni sprehodi pa so se vsak dan krajšali (pomembno je, da je zaradi lažje kotitve potrebno s sprehodi nadaljevati do konca brejosti). Sledila je priprava prostora, kjer naj bi mladički varno rasli. Tako smo uredili prelepo kotilnico, ki smo jo za začetek postavili kar v mojo dnevno sobo, na toplo in varno. Kotilnica je bila narejena posebej za leglo, po merah, ki so primerne za pasmo. Morala je biti namreč dovolj velika, da bo pasja mamica z mladički imela dovolj prostora, vendar ne prevelika, da se mladi kužki ne bi po njej porazgubili. Poudariti je potrebno tudi, da je bilo ob stranice kotilnice potrebno postaviti varovalo, ki preprečuje, da pasja mamica nezavedno zaduši, huje ali manj huje rani mladička zaradi tega, ker bi se nanj ulegla. V kotilnici smo kot podlago uporabili kar odejo, ki je bila seveda prekuhana ter oblečena v pregrinjalo, ki smo ga nato takoj po kotitvi zamenjali. Med kotitvijo se je namreč zelo umazalo in premočilo, zato je bilo potrebno poskrbeti, da so tako mamica kot mladički na suhi in mehki podlagi. Nad kotilnico pa smo pritrdili grelno UV-žarnico, kajti tako majhni mladički se še ne morejo greti sami. Z UV-žarnico pa poskrbimo, da jim je toplo tudi, če pasje mamice ni čisto ob njih, da bi jih grela s svojim telesom. Zato sem absolutno proti temu, da psičke kotijo kjerkoli ter kakorkoli drugače. Čeprav mislimo, da je tisti trenutek z mladički vse v redu, pa ne moremo vedeti, koliko škode tem nežnim in občutljivim majhnim kužkom storimo na dolgi rok, če že od samega začetka ne dobijo pogojev, ki si jih zaslužijo.
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Sabina Vesel
Objavljeno v sedemindvajseti številki revije Kužek
