Zgodovina vlečnih psov
Prijateljstvo med človekom in psom sega daleč v zgodovino. V preteklosti so ljudje pse v prvi vrsti uporabljali za pomoč pri delu.
Vleko psov kot tako najdemo v različnih oblikah v različnih krajih sveta. V Švici, na primer, so psi vlekli vozičke z mlekom. Severnoameriški Indijanci so s svojimi psi še pred udomačitvijo konj premagovali dolge razdalje ter prenašali tovor. Na severu pa so imeli vlečni psi še pomembnejšo vlogo, saj so bili zaradi klimatskih razmer tamkajšnji prebivalci v precejšnji meri odvisni od pasje pomoči pri vleki, lovu in čuvanju jelenov. Posamezna ljudstva severa so imela različne pse – eskimske pse vzhodne Sibirije, grenlandske pse, sibirske huskije, samojede in malamute.
Z modernizacijo je pomen vlečnih psov upadal. Sredi 20. stoletja so vlečne pse nadomestili tovornjaki, letala in motorne sani.
Razvoj športnih disciplin vlečnih psov
Tradicija se je pričela oživljati z organizacijo dirk vlečnih psov, med katerimi je najbolj poznan aljaški Iditarod. Vse bolj pa je popularna tudi posamezna izvedba tega športa v obliki skijoringa (tek na smučeh s psom), pulke (tek na smučeh, pri katerem pes vleče tudi določen tovor), bikejoringa (vleka kolesarja) in najbolj preprosta oblika vleke canicross (tek s psom). Pri vleki z več psi – od dveh psov dalje – poznamo vleko vozička (po kopnem terenu) oziroma sank (na snegu).
Pri nas je zanimanje za vleko, še posebej za dryland discipline, vse večje. Slovenska zasedba na tekmah v tujini je vse številčnejša in dosega lepe uspehe.
Izbira vlečnega psa
Za vleko so najprimernejši srednje veliki psi, ki radi tečejo. Če nas zanima rekreativna vleka, pasma ni tako zelo pomembna.
Kot vedno, ko se odločamo za psa, moramo tudi pri izbiri vlečnega psa vedeti, kaj od njega pričakujemo. Bolj natančno, ko to opredelimo, večja je verjetnost, da bomo s svojo izbiro zadovoljni.
[members_only]
Večino lastnosti, ki opišejo dobrega vlečnega psa, lahko razdelimo v dve kategoriji – ubogljivost in fizična zmogljivost. V sklopu ubogljivosti je, na primer, da se pes odziva na naš poziv, da uboga povelja (levo »gee«, desno »haw« in druge ukaze, ki so na progi pomembni) in je primerno socializiran (se razume z drugim psi, ni agresiven ali pretirano plašen, se ne zmede ob hrupu, v nepoznanih okoliščinah in podobno).
Pri fizični zmogljivosti nas zanimajo predvsem vlečna moč, hitrost, ki jo pes udobno zmore, hitrost pospeševanja, vztrajnost, vzdržljivost in predvsem, kakor temu rečemo, »glava«, veselje do vleke. Tudi psi namreč uživajo v športu in če imamo psa, ki v teku uživa, smo na dobri poti, da iz njega naredimo odličnega partnerja v športu.
Težko je dobiti in vzgojiti psa, ki bo močan na vseh področjih, zato je smiselno več pozornosti nameniti tistemu, kar je za nas najpomembnejše.
Psa lahko že zelo zgodaj začnemo navajati na oprsnico. Kdaj, je odvisno od posameznega psa. Že na samem začetku je nujno ločiti delo na oprsnici (vleko) od drugih dejavnosti (sprehod in podobno). Mladičku z zelo kratkimi treningi pokažemo, kaj od njega želimo. Pri tem vedno upoštevamo fizično in psihično razvitost psa in ga nikoli ne obremenimo preveč. Večina psov zmore krajše treninge že pri starosti okoli pol leta. Dokler pes fizično ne dozori, z njim treniramo predvsem zato, da spozna, kaj naj bi na vleki počel in da mu s pozitivno motivacijo vleko še bolj približamo.
Tej prvi fazi pravimo treniranje vleke, ki traja v različnih oblikah skozi vse življenje. Treniranje vleke pomeni, da psa navadimo na sodelovanje na progi. Ker pes teče pred nami, to pomeni, da je on tisti, ki se prvi srečuje s terenom, z morebitnimi ovirami in prvi zavija. Sodelovanje je torej nujno potrebno. Psa moramo naučiti osnovnih ukazov, s katerimi ga po progi usmerjamo levo, desno ali ustavimo. Nekateri vodniki vlečnih psov navajajo pse, da na štartu počakajo na ukaz za odhod ali pospešujejo do cilja ob koncu treninga. Tudi prehitevanje je pomemben del treninga. Velikokrat se zgodi, da pes zelo motivirano vleče, kadar »lovi«. Nujno pa je, da ga znamo za vleko motivirati tudi takrat, ko je že prehitel ali ko pred nami ni nikogar, ki bi nam služil kot »zajček«.
Drugi pomembni del priprave psa pa je kondicijska priprava, seveda takrat, ko mlad pes to že zmore. Psi so že po naravi boljši atleti kot mi ljudje, vendar tudi oni potrebujejo usmerjen trening. Tudi psa namensko kondicijsko pripravljamo, prav tako kot na tekmo pripravljamo sebe.
Prav tako pomembna kot treningi pa je tudi pravilna prehrana, ki mora biti primerna starosti in stopnji dejavnosti. Pri mladičih, aktivnih in starejših psih so priporočljivi prehranski dodatki za zdrave sklepe in kosti.
Zimski del sezone
Pri zimskih dejavnostih s psi moramo biti zaradi nižjih temperatur pozorni, da se pes pred treningom ali po njem ne podhladi. Če se kratkodlaki pes dlje časa zadržuje na hladnem, ga lahko pred mrazom zavarujemo s pasjim plaščkom.
Zaradi spolzke in ledene podlage moramo biti pozorni na morebitne poškodbe blazinic. Na dirkah, kjer psi tečejo zelo dolge razdalje, ali tečejo po terenu, ki jim lahko poškoduje blazinice, nosijo posebno obutev, »booties«.
Poraba energije pri psu je v zimskem času večja, kar je smiselno upoštevati tudi pri doziranju in izbiri hrane. Pozimi se za aktivne pse ali pse, ki so izpostavljeni mrazu, priporoča višji vnos hranil.
Tekme, ki se odvijajo v zimskem času, so šprinti, etapne in »long distance« (dolgo progaške) dirke. Priprava psov na tekmo je odvisna od tega, za kakšen dogodek se pripravljamo.
S tem, ko s psom nekaj aktivno počnemo, zadostimo njegovim naravnim nagonom po delu ter izboljšujemo svojo in pasjo psihofizično kondicijo. Rezultat skupnih dejavnosti je tudi večja povezanost med človekom in psom.
[/members_only]
Objavljeno v tretji številki revije Kužek