Da psi obožujejo igranje z žogo, je jasno, vendar pa pri nekaterih ljubezen do žogice meji že skoraj na obsedenost. V hipu, ko v pasje vidno polje vstopi žoga, se pasji pogled osredotoči le nanjo in takrat preostali svet ne obstaja več. Pes je takrat videti kot hipnotiziran. Kaj je torej na žogicah takšnega, da jih imajo psi tako zelo radi?
Določene vzorce vedenja lahko najdemo pri večini psov. Eno izmed takšnih povsem pasjih vedenj je izredno hitro osredotočenje na nekaj, kar slišijo, vidijo ali zavohajo. Če vidijo nekaj zanimivega, jih premaga radovednost, morda se jim zdi žival ali predmet zanimiva izbira za lov, stresanje z glavo, igranje ali pa menijo, da bi bilo to odličen pripomoček za grizenje. Vsa ta vedenja niso naučena, ampak se psi tako vedejo povsem nagonsko. Kako pa v te nagonske vzorce vedenja lahko vključimo igro z žogo?
V preteklosti so bili delovni psi za svoje naloge izbrani glede na šibko ali močno nagonsko vedenje. Stražni psi so se močneje odzivali na vidne dražljaje, izrazit je bil tudi njihov lovski nagon. Borderski ovčarji so imeli bolj izražen lovski nagon in so hitreje ugriznili plen. Zlati prinašalci so nasprotno manj nagnjeni k stresanju in grizenju plena, ampak le-tega v večini prinesejo svojim skrbnikom. Nad lovom so prav tako navdušeni terierji, če omenimo le nekaj pasem in nagonskih vedenj. Takšna vedenja so samoumevna in psi se odlično počutijo, ko se lahko obnašajo tako, kot želijo. Če imamo doma torej kužka, ki je že v svojem bistvu zelo nagnjen k temu, da bi nekaj ulovil in zgrabil ter se na tak način z njim tudi sami ukvarjamo, se lahko zgodi, da se bo na koncu pes še bolj »lovsko« obnašal.
Debbie Jacobs (s certifikati iz CPDT-KA in CAP2 in avtorica vodnika A Guide To Living & Training A Fearful Dog) ima za obsedenost z igranjem z žogo (posebno z lovljenjem in prinašanjem) osebno teorijo, ki jo sicer »dokazuje« le anekdotsko. Meni namreč, da psi, s katerimi se skrbniki v življenju manj ukvarjajo in so bolj prepuščeni sami sebi, hitreje razvijejo zasvojenost z vsemi dejavnostmi, ob katerih se dobro počutijo. Pes, ki torej 15 ur dnevno preživi v hiši, na dvorišču ali v pesjaku in ne dela praktično ničesar, v preostalem času maksimalno izkoristi vse dejavnosti, v katerih uživa. Med njimi je tudi igra, zato pogled na žogo marsikdaj res meji na obsedenost. Povprečni zdrav pes lahko hodi in je aktiven več ur, zato ima ob preveč počitka višek energije, ki jo nato poskuša porabiti z njegovo najljubšo igračo – žogo.
[members_only]Kako pa ugotovimo, ali navdušenje nad žogo našega psička meji na obsedenost? Med navdušenjem in obsedenostjo namreč obstaja razlika, glavni znaki »zasvojenosti« pa vključujejo
- trans: stanje, podobno transu, ko zagledajo žogo (napeto telo, stelkene oči, pogled, usmerjen le na žogico in nič drugega);
- osredotočenost: psa ne moremo odvrniti od igre niti z nagradami, pohvalami, priboljški in drugimi triki;
- lajanje in renčanje: žogo oz. igračko pes vestno čuva in prične renčati ter lajati, če mu igračo kdo hoče vzeti (človek ali drug pes);
- tesnoba: prisotni so znaki tesnobe (sopenje, uničevalno vedenje …), ko je žoga izven dosega ali ko jo kuža prinese skrbniku in je le-ta takoj ne vrže.
Večina psov igro z žogo obožuje, vendar niso obsedeni le z njo (oz. le z eno igračo), ampak se radi igrajo tudi z drugimi igračami, psi in ljudmi. Če pa je naš kosmati prijatelj skorajda že »priraščen« na svojo žogico, je priporočljivo malce posredovati. Po mnenju WebMD »pes, ki prikazuje kompulzivno vedenje, znova in znova opravlja eno ali več dejanj, kar ovira njegovo običajno življenje«. Pri kompulzivnem vedenju je dan psa organiziran in zgrajen okoli enega predmeta (igračke), kar pa je lahko nevarno iz več razlogov:
- pes je lahko tako osredotočen na žogo, da ne opazi ovir pred seboj ali nepremišljeno steče na cesto;
- lahko negativno reagira na pse in otroke, ki bi njegovo žogo poskusili vzeti;
- brez nadzora in posredovanja se lahko psi, obsedeni z lovljenjem žoge, izčrpajo, saj »nimajo časa« za pitje vode in počitek.
Dobra novica je, da pasjo obsedenost lahko omilimo, za kar pa potrebujemo čas, trening in pozornost. Predstavljamo vam nekaj korakov, ki lahko pomagajo iz obsedenosti igro z žogo zopet spremeniti v zabavo in sproščanje tako za psa kot skrbnik.
- Vzpostavimo rutino za svojega psa, s čimer ga naučimo, da je čas za igro z žogo načrtovan vsak dan, vendar pa ima je igra časovno omejena. Če psi niso prepričani, ali se bodo naslednji dan zopet igrali, lahko postanejo zaskrbljeni in zato želijo čim bolj izkoristiti vse trenutke, ko se igri s svojo ljubljeno žogo lahko prepuščajo. Če dejavnosti in igro s kužkom skrbno načrtujemo, se bo kosmatinec privadil na rutino in panika zaradi negotovosti se sčasoma lahko zmanjša.
- Naučimo psa ukaza za konec žoganja, in sicer je pomembno vedno uporabiti isti ukaz, s katerim poudarimo, da je igranje z žogo za ta dan zaključeno.
- Omejimo dostop do predmeta, brez katerega kuža ne more živeti. Ko ni čas za metanje in lovljenje žoge, le-to pospravimo izven vidnega polja psa in na mesto, kjer si z igračko ne more sam postreči.
- Priskrbimo psičku več različnih igračk. Če je njegova ljubezen usmerjena le na točno določeno žogo ali drugo posebno igračo, poskusimo z več žogami različnih velikosti, oblik, tekstur in materialov. Spreminjajmo igračko in se igrajmo ob rutinsko določenem času z različnimi predmeti, s čimer bomo prekinili vzorec osredotočenosti le na en predmet.
- Poskrbimo, da bo pasji prijatelj dovolj aktiven. Ko je pes utrujen, je hkrati mirnejši in srečnejši.
- Ostanimo mirni. Če želimo namreč pomiriti svojega psa, moramo spremljati in nadzorovati tudi svoje občutke, svojo raven tesnobe. Mirnejši kot smo, bolj učinkovito lahko psa vzgajamo.
Za številne pse bo najboljše zdravilo prava kombinacija telesne aktivnosti in pozornosti, lahko pa mu pomagamo tudi z vključevanjem v pasje športe, ki so zabaven način za prenos energije in pasje pozornosti. Razmislimo lahko o dock divingu (skokih z določene višine in razdalje v vodo, kjer čaka želena žoga ali igrača) ali športu flyball (v katerem pasje ekipe premagujejo ovire, da pridejo do škatle, v kateri je teniška žogica, ki jo morajo nato prinesti nazaj svojemu skrbniku/trenerju). Takšne in podobne dejavnosti so ne le odlična vadba, temveč tudi kvaliteten način povezovanja med psi in ljudmi.
[/members_only]Maša Pirnat
