Večkrat zasledimo različne odzive na temo, ali so psi rešeni iz pasjih borb primerni za posvojitev. Ta odgovor zahteva eksplicitno razlago za in proti. V ljudeh se poraja strah, da so ti psi agresivni ter niso primerni za vsak dom, vendar je ta strah neupravičen in so dvomi vsekakor odveč, če se tehnično premisli o sami posvojitvi. Nešteto psov iz pasjih borb je bilo rešenih in so odtačkali v svoj stalni dom, kjer so enakovredni člani družine in v njih ni niti kančka agresivnosti. Vendar pa je ne glede na pasmo psa potrebno odgovorno premisliti o sami posvojitvi, saj takšna odločitev doprinese dodatno odgovornost, ki ji ni kos vsak potencialni posvojitelj. Pes, na voljo za posvojitev, je na začetku veterinarsko pregledan in odpravijo se vse morebitne zdravstvene težave. Ko je pes zdrav, se ugotavlja, kakšen je njegov karakter in kako se razume z drugimi psi, mucami, otroki … Glede na vse ugotovitve se kasneje ugotovi, kateri dom je primeren za psa, zato je pomembno osebno srečanje s posvojiteljem, da se mu obrazložijo vse dosedanje izkušnje psa z zunanjim okoljem ter se tako sprejme najboljšo rešitev tako za psa kot za potencialnega posvojitelja. Mogoče je včasih želja po posvojitvi psa prevelika in predstavlja dodatno breme za posvojitelja, ki pa mu žal ni kos. Ni vsak posvojitelj primeren za vsakega psa in ni vsak pes primeren za vsakega človeka. Pasma bull je že tako ali tako na udaru zaradi stereotipnega obsojanja in zgražanja javnosti, saj je slednja ustvarila popačeno sliko o pasmi kot najbolj nevarni in agresivni. Nevaren in agresiven je potencialno vsak pes, če ob sebi nima primernega lastnika, zato vsakršno takšno sejanje nepreverjenih informacij predstavlja nepopisno škodo, ki je plod nevednosti in nesprejemanja »drugačnosti«. Prav tako dodatno breme na pleča pasmi bull dajejo lastniki, ki niso kos pasji vzgoji ter ne posvečajo dovolj pozornosti izobraževanju in potrebnemu delu s psom. Vse to vodi v popoln fiasko, ki ga je težko popraviti v očeh javnosti, čeprav obstajajo izjemni lastniki teh psov, ki s svojo vzgojo in približevanjem pasme javnosti razbijajo tabuje. Kljub vsemu lahko opazim tendenco v razmišljanju ljudi in razbijanju strahov – obšli so okove tradicije, želijo se učiti in sprašujejo o odgovorni posvojitvi.
[members_only]
Posvojitev psa, rešenega iz pasjih borb, ni nič drugačna kot posvojitev katerega drugega psa. Vendar se mora potencialni posvojitelj zavedati, da je s takšnim psom potrebno veliko več delati in se posledično ukvarjati kot s psom, ki je nekoč imel dom in ga je neodgovorni lastnik pahnil na ulico. Pes, ki je vse svoje življenje trpel udarce in ni poznal drugega kot nasilje, nesprejemanja s strani lastnika, bedo lakote in žeje, potrebuje čas, da sprejme drugačno okolje. Zanj je bivanje v toplem domu, brez verige, s polno skledo hrane nekaj novega. Nov lastnik, ki ga ne pozna in v njem vzbuja strah, da nanj preži novo nasilje, je le ena izmed tistih težav, s katerimi se srečuje. Zato takšen pes potrebuje ob sebi lastnika, ki bo imel veliko mero potrpljenja, da mu dokaže, da tudi zanj obstajata toplo zavetje doma in življenje brez nasilja. Lastnik ga mora naučiti sprejemanja novega okolja, ga učiti osnovnih ukazov in mu izkazovati ljubezen. Večkrat je zato smiselno, da je takšen pes edini v domu, vendar ne zaradi agresivnosti, temveč zaradi tega, ker potrebuje mnogo več ukvarjanja in ob sebi odgovornega, potrpežljivega lastnika, ki si bo vzel svoj čas in vlagal vanj. Ob dveh psih je to težje izvesti, prav tako lahko pride do ljubosumja s strani enega psa do drugega zaradi večje lastnikove naklonjenosti in pozornosti določenemu psu. Posvojitev psa je neverjetno dobro delo, če se zavedaš odgovornosti, ki jo takšna odločitev prinese. Najlepše je darilo, in sicer bo lastnik poplačan z neomajno ljubeznijo in vdanostjo, pes pa bo v lastniku videl zaupanje in zavetje. Prav tako je popačeno mnenje, da pes, rešen iz pasjih borb, ni primeren za družino z otroki. V preteklosti je bila pasma bull »nanny dog« oziroma so psi te pasme varovali otroke, zato je današnje mišljenje, da otroci ne morejo sobivati s pasmo bull, za lase privlečeno. Vsak pes lahko sobiva z otroki, če se vzpostavi tisti pravi odnos otrok – pes. V prvi vrsti morajo starši poskrbeti, da otroci pravilno ravnajo s psom. Pes namreč ni plišasta igrača, ki jo lahko grobo zgrabiš, hodiš po njej ali jo grabiš za dlako. Starši so tisti, ki morajo otroku pokazati, da je pes živo bitje, ki prav tako čuti bolečino, pokazati mu morajo pravilen pristop do psa in ko pes želi košček miru, mu ta mir tudi omogočiti. Socializacija psa, rešenega iz pasjih borb, traja morda malce dlje, vendar se v posvojitev dajejo izključno psi, katerih karakteristika je znana. Kot sem že omenila, ni vsak posvojitelj primeren za takšnega psa. Verjamem, da ima večina potencialnih posvojiteljev dober namen, neizmeren čut do živali, da bi bila pripravljena dajati neskončno mnogo ljubezni, toda vprašanje je, če imajo ti ljudje čas in potrpljenje, da vztrajajo na poti do popolne socializacije psa v novo okolje ter so pripravljeni ves svoj prosti čas namenjati učenju in vzgoji takšnemu psu. Ključnega pomena je tudi predznanje potencialnega posvojitelja o pasmi bull in to ne zaradi agresivnosti ali stereotipnega obsojanja, temveč zaradi tega, ker ta pasma potrebuje pravi pristop in veliko gibanja na prostem. V domove je odšlo iz pod rok Ustavimo pasje borbe kar nekaj psov pasme bull, rešenih iz pasjih borb, z grozno preteklostjo, polno človeške zlobe, sprevrženosti in egoizma. Pri iskanju doma so štele izkušnje, ljubezen do živali, potrpežljivosti in v veliki meri odgovornost. Potekali so številni razgovori, kjer so se značilnosti psa in zahteve posvojitve predstavile, da ne bi prišlo do nepotrebnih nesporazumov. Psi, rešeni iz pasjih bojev, so primerni za posvojitev in ne predstavljajo nobene dodatne grožnje zaradi pasme bull, temveč potrebujejo ob sebi lastnika, ki bo posvečal dovolj pozornosti, da se bo pes počutil varnega in ljubljenega. Ti psi, ki so bili žrtve egoističnega človeka, so sposobni kljub vsem grozotam in prizadejanim bolečinam brezskrbno ljubiti in dajati od sebe zadnji atom svojega življenja za lastnika, zato si zaslužijo tisti pravi dom, poln ljubezni in topline. Verjamem, da na tem svetu še obstaja upanje, da se najdejo tisti pravi domovi, ki bodo tem psom povrnili zaupanje v dobro človeka in se bo njihova agonija človeške zlobe končala pod okriljem stalnega, ljubezni polnega doma.
[/members_only]
Tatjana Ornik Čučnik
Objavljeno v devetindvajseti številki revije Kužek
