Žalostinka o psu na ulici

Street dogZadnje čase me vse bolj pogosto vleče v Bosno. Pritegnila me je s svojo čudovito naravo, preprosta dobrota ljudi in barvitost tuje kulture pa me znova in znova očarajo. Prostrani gozdovi, polni najrazličnejše divjadi, skoraj popolnoma neraziskani me kot ekologinjo neizmerno zanimajo. Ko zapustiš podeželje pa te pričaka druga slika – kavica na vogalu, čudovit svilen šal na stojnici, glasna glasba, ki je z melodijo v molovi lestvici tako žalostna, a hkrati neizmerno vesela, sočni čevapčiči, zaradi katerih moje hlače postanejo neprijetno tesne … To so le nekateri od čudovitih prizorov, ki jih lahko spoznaš v večjih mestih.

Vendar pa pozoren pogled razkrije temno stran. Za mene, ljubiteljico vsega živega, je nemogoče prezreti kruto resničnost teh mest – krdela prostoživečih psov, ki tavajo po umazanih ulicah iščoč ostanke hrane in zavetja za čez noč. Saj vem, da to ni osamljen primer, ogromno držav po svetu se sooča z enakimi ali še hujšimi problemi, vendar pa je Bosna vsaj meni najbližja in tako zadane čisto v srce. Nekateri od teh tavajočih psov so bili zapuščeni, večina pa se jih je prezebli in lačni pasji mamici skotila na ulici in zavetja doma niso nikoli zares poznali.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Andreja Fegeš

Objavljeno v dvajseti številki revije Kužek

Deli

1 komentar

PUSTITE KOMENTAR