Do pasjega ugriza vodi mnogo naših napak in nešteto spregledanih opozorilnih signalov
Ko pes ugrizne človeka, je to zanj grozna izkušnja. Še bolj čustveno boleča izkušnja je za človeka, ki je ljubitelj štirinožcev, najbolj boleča pa zagotovo za tistega, ki ga ugrizne lastni pes. Morda je v tem primeru psihična bolečina večja od fizične. Ljubezen lahko zamenjajo strah, bolečina in zamera. Pogosto so prisotni tudi manjše zaupanje, večja pazljivost in včasih tudi odpor. Psi nato pristanejo pri sorodnikih, v zavetišču ali na cesti, ljubitelj živali pa lahko tudi do ostalih psov čuti strahospoštovanje.
Ljudje se v takšnih situacijah preveč pogosto in napačno osredotočamo na to, kaj je narobe s psom in kako je lahko kaj takšnega sploh naredil. Psa označimo za groznega, agresivnega, napadalnega, nepredvidljivega in še kaj. Namesto da se osredotočamo na to, da je s psom nekaj hudo narobe, bi se morali vprašati, kaj smo mi storili ali delali narobe, da je psa sploh pripeljalo do tega, da iz situacije ni več videl drugega izhoda. Po vseh opozorilnih znakih je ugriz namreč čisto “zadnja stvar na spisku”. Zadnje opozorilo, da smo naredili nekaj hudo narobe. Pes bo ugriznil le v primeru, ko iz situacije ne bo več videl drugega izhoda. Do ugriza pa vodi mnogo naših napak in nešteto opozorilnih znakov, ki smo jih mogoče namerno ali pa morda v navalu prevelike ljubezni spregledali. Ali torej res drži, da je pes odraz svojega lastnika? Moje mnenje je, da drži kot pribito! Čeprav nekako lažje razumemo, kadar ugrizne pes, s katerim skrbnik ravna grdo. V tem primeru je napad psa le vprašanje pasjih živcev in časa. Če pa ugrizne pes, ki živi v ljubečih pogojih, mora tukaj zagotovo biti narobe nekaj drugega, kajne?
[members_only]
Spomin mi v tem trenutku zatava petnajst let nazaj, ko sem po ulici bežala pred sosedovim psom. Bil je izredno velik mešanec, njegovo življenje pa je omejevala kratka veriga, na katero je bil toliko let privezan. Včasih sem mu na skrivaj nosila hrano, večino časa pa je bil več tepen kot sit, kajti njegovim “skrbnikom” ni bilo dosti mar zanj. Ta pes je bil popolnoma nesocializiran, živčen zaradi pomankanja ljubezni, gibanja in pravilne discipline, zanemarjen in nesrečen. Nekega dne se je odtrgal iz verige in se, kljub temu da sem mu nosila hrano in bila verjetno edina ljubeča do njega, zapodil za menoj. Malo naprej od sosedove hiše je bil parkiran traktor in v strahu sem splezala nanj. Pes me je zagrabil za nogo, vendar sem na srečo odnesla brez večje fizične poškodbe. Bolj me je bolela psihična rana. Za nekoga, ki ima tako rad živali, je takšna izkušnja sila neprijetna in potrebovala sem kar nekaj let, da sem se znebila groznega, paničnega občutka, ko sem bila v bližini večjih psov. Na srečo sta v mojem primeru ljubezen in zanimanje za pse premagala občutek strahu. Danes namreč vem, da je bil pri tem psu takšen izbruh pravzaprav pričakovan. Imela sem samo to nesrečo, da sem bila v napačnem trenutku na napačnem kraju.
Potem pa se spomnim še drugega psa, ki je živel v zelo ljubeči družini. Lastnik ga je pripeljal tudi v pasjo šolo, vendar je predloge inštruktorjev raje preslišal in se delal norca iz njih. S psom je delal tako, kot je njemu ustrezalo, ali morda bolje povedano – pes je delal z lastnikom tako, kot je njemu ustrezalo. Psa so doma hranili od mize, s kavča ter postelje pa so se, namesto psa, umikali vsi drugi. Mislili so, da psu odgovarja njihova človeška ljubezen. Dokler nekega dne prikupna majhna kepica ni zrastla v nervoznega velikega psa. Ta pes družine ni več spustil do mize. Odmaknili so se mu in začeli jesti kosila v dnevni sobi, vendar jih kmalu tudi do kavča ni več spustil. In ko so se odločili, da bodo vseeno jedli v miru, je pes napadel najprej skrbnico, naslednjič skrbnika, ko pa je ugriznil še majhnega otroka, je šel od hiše. Kaj je bilo torej narobe v tem primeru? Prav tako kot v prvem – vse! Napačen je bil odnos skrbnikov do psa. Ta pes za svoje psihično ravnovesje ni potreboval poljubčkov in objemov. Potreboval je zadostno mero discipline in obojestranskega spoštovanja.
Primera sta zelo različna, vendar sta vseeno obe situaciji pripeljali do enakega izida – pes je ugriznil! In v obeh primerih so bili signali, ki so ves čas kazali na to, da bo do tega prišlo, spregledani. Vedeti moramo, da naš pes z nami komunicira na različne načine. Njegovo celotno obnašanje nam vseskozi sporoča, kako se počuti v danih situacijah. Zato nikakor ne smemo biti osredotočeni samo na znake, ki jih pes kaže v točno določenem trenutku, pozorni moramo biti na zanke, ki nam jih sporoča skozi celo življenje.
Kot prvo moramo vedeti, da je pes potomec volkov in ti živijo v krdelih. Tudi če opazujemo krdelo prostoživečih psov brez domov, vlada v krdelu hierarhija. Alfa pes vodi skupino in drugi psi mu sledijo. Ti psi mu popolnoma zaupajo, kajti vedo, da jih bo varno vodil skozi življenje, in zaradi tega so mirni in sproščeni. Ko psa pripeljemo v svoj dom, je naša družina njegovo novo krdelo. Pes od nas pričakuje, da ga bomo varno vodili skozi življenje. In ko se ne obnašamo kot vodja krdela, pes čuti, da mora prevzeti glavno mesto. Nekateri psi se bodo v vlogi vodje znašli brez problema, vendar pa večini psov vloga vodje ne odgovarja. Počutijo se izgubljene in zmedene, ne vedo, kako bi se obnašali. Zaradi velikega pritistka pa so psihično zelo neuravnoteženi – kako lahko je zamenjati tole situacijo za nepredvidljivega psa, kajne? V resnici ni pes nepredvidljiv, ampak se v vlogi enostavno ne znajde in v tej zmedi ne ve, kaj bi storil. Takšni psi skozi vhodna vrata pobegnejo pred nami, na sprehodu nas vlečejo za seboj. Na posteljo in kavč skočijo kljub našemu dretju, ne pustijo nam, da bi z roko segli v posodo z njihovo hrano. Naše vpitje ignorirajo in se odpravijo točno tja, kamor želijo, kjer naredijo točno to, kar so si zamislili. Ali veste, da se takšen pes lahko v primeru, da mu nato na silo želimo nekaj preprečiti ali dopovedati, odzove z ugrizom?
Tukaj naj poudarim, da vpitje, udarci in grdo ravnanje nikakor niso rešitev za situacijo! Vodja krdela poveljuje! Ne kriči, ne tepe, ne sili, ne ravna s psom grdo, ampak poveljuje! Prav tako kot z mirno in odločno pasjo govorico poveljujejo alfa psi v krdelu. Ko boste prevzeli vlogo, bo pes veliko bolj miren in sproščen, s tem pa boste tudi zmanjšali verjetnost, da se psu dobesedno zmeša zaradi napetosti, ki jo mora doživljati, ko opravlja vlogo, v kateri se ne znajde.
Kot drugo vedimo, da v naravi volkovi in psi dnevno prehodijo veliko več kot prehodijo naši “kavčni psi”. Tudi gibanje je zelo pomemben dodatek k temu, da se bo pes zaradi kopičenja energije začel obnašati nemogoče. Tudi tukaj ljudje naredimo preveč napak. Namesto da bi psu omogočili, da se znebi fizične napetosti, ga v primeru, da jo sprosti na drugačen – uničujoč način, okregamo. Ne kregajmo psov, vzemimo povodec in se odpravimo na sproščujoč sprehod, kjer mi vodimo psa in ne pes nas!
In kot tretje – spremljajmo opozorilne signale, ki nam jih pes daje v določenih situacijah. Poslušajmo njegovo vokalno izražanje, glejmo njegovo telesno in obrazno govorico. Če vidimo, da se pes ne počuti dobro, prenehajmo s tem, kar počnemo. Tudi če tokrat opozarjanje še ne bo prešlo v ugriz, bo morda pes ugriznil naslednjič, saj bo vedel, da mu druga opozorila niso pomagala priti do izhoda iz neprijetne situacije.
Dejansko je vse, kar moramo narediti, da ne bo prišlo do ugriza, to, da zadostimo čustvenim in fizičnim potrebam našega psa – tako enostavno, kajne?
Zakaj bi torej tvegali uničenega psa in šive na vaši ali sosedovi roki? Spremljajte govorico svojega psa. Pes namreč nikoli ne ugrizne brez razloga! Vsi psi na svoj način govorijo z nami, naučiti se jih moramo poslušati. Ugriz je namreč le posledica kužkovih glasnih prošenj, ki so naletele na gluha ušesa.
[/members_only]
Sabina Vesel
Objavljeno v petindvajseti številki revije Kužek
