Vragolije vesele kraševke

vragolije-vesele-krasevkeV zadnjem času ni Jena ušpičila nobene večje lumparije. Dopolnila je peto leto in vse kaže, da se je umirila. Tiste njene redke kaprice smo že dodobra spoznali in sprejeli, tako da naše življenje zdaj teče precej gladko. Pasji rojstni dan smo praznovali v družinskem krogu, z velikim kosom svežih jetrc namesto torte. In seveda, ker smo praznovali vsi skupaj, je bila njena mesna poslastica na meniju šele pozno popoldan. Potem smo šli spat. Spali smo kot polhi, kakšno cviljenje najbrž preslišali, zato nas je zjutraj pričakal precej smrdeč prizor. Od viška glava morda res ne boli, trebušček pa zagotovo. Naslednji dan je Jeno razveselila še njena sprehajalka, ki ji je spekla zdravo torto v primerni, torej manjši velikosti. Dobra šola zame. Ob psu se pravzaprav učim celo življenje, učim se opazovati, spodbujati in omejevati. Ker je malo za Jeno praznoval tudi moj mož, njegovi sorodniki pa se psov na smrt bojijo, sem se odločila, da psičko »naklikam« na pasjo kletko. Tisto prostorno, kovinsko, v kateri bo lahko varno počakala.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Jana Puhar

Objavljeno v trideseti številki revije Kužek

Deli

NI KOMENTARJEV

PUSTITE KOMENTAR