The Lovro in selitev.

the-lovro-in-selitevMoje ime je Lovro. The Lovro. Kmalu bom star pet let in moji pasmi rečejo kavalir kralja Karla. Nimam pojma, kdo je bil ta Karl, mojima skrbnikoma že ni tako ime. Živim namreč z Mitjo in Majo in onadva ne nosita nobene krone. Kljub temu mi je z njima zelo lepo. Včasih ju ne razumem, večino časa pa se zabavamo, veliko se igramo in zelo dobro jemo. Jem pa rad, o ja! Zelo rad! V mojem pasjem življenju se toliko dogaja, da sem se odločil, da bom začel pisati dnevnik. V mojih dogodivščinah se bosta bržkone prepoznala marsikateri kužek in njegov lastnik. Prijetno branje vam želim.

Jojmene, tako stresnega meseca pa še ne! V svojem celem pasjem življenju še nisem bil tako zmeden kot zadnje dni. Pa je od tega, odkar sem pribevskal na svet, že skoraj pet let.

Bil je povsem običajen dan. Saj veste, Mitja in Maja sta zjutraj vstala, spila kavico in me peljala okrog bloka na hiter sprehod, da opravim, kar imam opraviti. Skoraj vedno smo naredili isti krog, tako da sem poznal domala že vsak kotiček v našem naselju. Kužki imamo posebno navado, da se polulamo na več mestih, da potem točno vemo, kdaj se je kateri od nas kje nahajal.

Tisti dan ni bilo nič drugače. Znani so mi bili vonji, točno sem vedel, kateri pripada kateremu. Rafa, Epi, Čola – vse sem našel in to me je nekako pomirjalo. Jaz pač moram vedeti, da je z mojimi prijateljčki vse v redu, s tem sta se Mitja in Maja že zdavnaj sprijaznila. In ko sem se – tako kot vsako jutro – prepričal, da je tako, smo se lahko vrnili v naše stanovanje, kjer smo, kot je običajno, pojedli zajtrk, nato pa … Nato pa rom-pom-pom!

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Maja Kepic in Mitja Račič

Objavljeno v trideseti številki revije Kužek

Deli

NI KOMENTARJEV

PUSTITE KOMENTAR