Mislim, da med nami ni nikogar, ki kdaj pa kdaj ne bi bil malce len in si večerje postregel ob televiziji. Nedolgo nazaj sem uživala ob čuftih in pireju. Vmes sem skočila v kuhinjo po kozarec vode, krožnik pa pustila na klubski mizici. Stopim nazaj v dnevno sobo … čufti so čudežno izginili s krožnika! Le kako je to mogoče – nisem jih še do konca pojedla!? Nato pa na kavču zagledam Iro s popolnoma nedolžnim pogledom … in polnim gobčkom.
Priznajmo si – nekateri psi so mojstrski kradljivci. In čeprav večina tatvine izvaja, ko lastnikov ni poleg, so nekateri dovolj samozavestni, da kradejo tudi ob naši polni pozornosti.
Brskanje in kopanje je vedenje, ki je v pasji naravi zelo globoko zakoreninjeno, sploh, ko prinaša nagrado – v tem primeru »človeško« hrano. Zato je »surfanje po pultu« (»counter surfing«), kot so to navado poimenovali nekateri ameriški pasji trenerji, zelo težko odpraviti. Še posebej, ko v pasji kartoteki beležimo že dolgo zgodovino tatvin.
Preden začnemo s prevzgojo, je dobro, da se oglasimo pri veterinarju in preverimo, ali vzrok morda ne tiči v zdravstvenih zapletih – nekatere bolezni namreč lahko vplivajo na povečanje apetita. Ko se prepričamo, da je pes dovolj hranjen, zdrav in je težava zagotovo vedejske narave, je čas za ukrepe. Pomembno pa je, da si v zvezi s prevzgojo postavimo neke realne cilje – noben pes namreč ni 100% zanesljiv, ko je skušnjava na dosegu tačk. Raje kot da popolnoma izkoreninimo vedenje, si zastavimo cilj, da ga čim bolj omejimo.
Hrane ne puščajmo brez nadzora
[members_only]Večina psov hrano krade, ko lastnika ni v bližini, saj hrano pojmujejo kot našo last – podobno kot bi drug pes čuval svojo igračo ali kost. Ko pa »lastnika hrane« ni v bližini, na to kaj hitro pozabijo in njihov nagon po brskanju jih premaga. Zato med kuhanjem ali obroki hrane ne puščajmo na pultu ali mizi brez nadzora.
Psa za tatvino ne kaznujmo
Kazen v primeru kraje hrane ne deluje, saj od trenutka, ko pes izkoristi našo odsotnost in ukrade hrano pa do trenutka, ko mi to spredvidimo, mine že preveč časa, da bi pes kazen še povezal z dejanjem. Nastavljanje različnih pasti (pločevinka, ki glasno zaropota, ko jo pes med plezanjem na pult prevrne) pa v psu zbuja tesnobnost in živčnost. Ne glede na to, kolikokrat jih kaznujemo, je skušnjava ponavadi še vedno prevelika, da bi zaradi težav, v katerih se nato znajde, pes sam od sebe prenehal krasti.
Preventiva je boljša od kurative
Boljša od paničnih ukrepov, ko pes že steguje tačke po našem zrezku, je seveda preventiva – poskrbimo torej, da psu preprečimo dostop do hrane nasploh. Z uporabo otroških vratc ali ograje pred kuhinjskimi vrati bomo psu onemogočili, da sploh dobi priložnost za izmik hrane.
V času večerij, zabav, rojstnodnevnih praznovanj, ko ne moremo biti vselej pozorni na to, kje se nahaja in kaj počne naš kuža, psa umaknimo od dogajanja v mirno sobo, kjer ga čakajo igrače, pasja hrana in seveda voda.
Pozornost preusmerimo na pasjo hrano
Razlog, zakaj je to navado tako težko odpraviti, se skriva v nagradi, ki psa čaka, ko uspešno opravi s kradljivsko misijo – hrana. Lahko pa poleg hrane nagrado predstavlja tudi naša pozornost (četudi negativna), ki jo pes z nezaželjenim vedenjem dobi.
Zato preusmerimo energijo in pozornost v druge oblike vedenja, ki so bolj sprejemljive in zaželjene. Psu omogočimo to njegovo tako ljubljeno »brskanje«, le preusmerimo ga na njegovo hrano – zaposlimo ga z miselnimi igrami (igrače, kjer mora odpirati predalčke, odmikati plošče ali dvigovati stožce, da pride do priboljška), žvečljivimi igračami ali enostavno skrivanjem priboljškov po sobi. Pes se bo tako zaposlil, uril svoje možgančke in voh ter posledično ne bo imel časa vohljati pod pultom, medtem ko kuhamo.
Trening ukazov
Če je naš kosmatinec dovolj pogumen, da hrano krade vpričo nas, ga naučimo ukaza »pusti« – ko ukaz obvlada, vadimo tako, da hrano pustimo brez nadzora, psu pa zaukažemo, naj jo pusti. Če mu uspe, ga nagradimo. Če se pes rad sprehaja ob nas, ko kuhamo, ga naučimo, da se v času kuhe in obrokov umakne na svoje mesto (bodisi pasjo posteljico, blazino, odejico) in tam ostane.
Čeprav se nam v primerih, ko nam kuža izmakne kakšen piščančji medaljon zdi, da se nanj ne moremo jeziti, se spomnimo, da ta navada ni le moteča, ampak za psa tudi nevarna. Pult je pravi labirint nevarnosti – od nožev na rezalnih deskah, vročih kuhinjskih plošč do vrelih loncev. Poleg tega se pes ob nenadnem zaužitju večjih kosov hrane lahko zaduši, neprimerna hrana pa mu lahko povzroči tudi hude prebavne težave, čemur se zagotovo želimo na vsak način izogniti.
[/members_only]
Tina Matoz
