Škotski ovčar – dolgodlaki in kratkodlaki

Primeren za:

  • Manj izkušene vodnike
  • Družine z otroki
  • Aktivne posameznike

 

 

Na kratko o škotskem ovčarju:

  • Zelo pameten
  • Ima izjemen smisel za orientacijo
  • Prijazen, zvest in igriv

Posebne zahteve:

Čeprav niso agresivni, škotski ovčarji potrebujejo dobro socializacijo, saj v nasprotnem primeru lahko razvijejo nezaupljiv in sumničav odnos do tujcev. Ker so nagnjeni k trmi in svojeglavosti, naj bo pristop k njihovi vzgoji nežen, a obenem tudi odločen in samozavesten, predvsem pa naj vključuje konstantnost. Zagotoviti jim moramo veliko vsakodnevnega gibanja na prostem.

Zgodovina

Dejanski izvor pasme ostaja neznan, so pa škotski ovčarji nedvomno potomci večjega števila generacij delavnih ovčarskih psov, ki so stoletja ostajali skriti za mejami Škotske. Prvotno so bili manjši, njihova glava je bila širša, gobček pa krajši. Služili so kot ovčarji, čuvaji oziroma vodniki krav in ovc ter reševalci iz vode. Pasmo je v 19. stoletju popularizirala kraljica Viktorija, saj je nekaj predstavnikov pasme živelo na njenem škotskem gradu. Proti koncu istega stoletja, so pasmo križali z ruskim hrtom in tako so se razvili kratkodlaki in dolgodlaki škotski ovčarji, kot jih poznamo danes. Gre za dve pasmi, ki pa sta v svojem principu enaki – razlikujeta se zgolj po dolžini dlake.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Viri:

Deli

NI KOMENTARJEV

PUSTITE KOMENTAR