Psiček Gor

Psiček Gor naj bi bil v prvi polovici letošnjega aprila star eno leto. 23. oktobra 2013 sem ga kupil v zavetišču Zozani pri Dramljah. O njem sem vedel le to, da ga je našel starejši gospod v vasici Gore nad Rimskimi Toplicami.

Pes je zelo hiperaktiven, svojeglav, izreden tekač ali sprinter, ki je zadnje mesece že bolj socializiran in učljiv.

Psa so našli 19. septembra 2013 in ga odpeljali v zavetišče. Tam se z njim niso kaj dosti ukvarjali, na voljo je imel le manjši jogurtov kozarec briketov in vodo.

Ko sem psa kupil, so bili prvi dnevi z njim precej naporni, saj je bil nesocializiran, predvidevam, da sploh ni videl narave živali psov okoli sebe. Povrhu vsega je bil plah in strahopeten ter se je zelo bal raznih predmetov, na primer črnih vrečk, črnih cevi, avtomobilskih prikolic in ločja. Sklepam, da je petmesečnega psa nekdo hotel ubiti. Vendar težav s psičkom Gorom še zdaleč ni bilo videti konca. Še preden je prispel v zavetišče Zozani, je imel v krvi bakterijo. Doma je po mesecu dni zbolel še za okužbo želodca, tri dni ni nič jedel in pil. Tablete, injekcije in stroga dieta so mu po treh tednih povrnili moč, zdravje in voljo do življenja.

Ko smo se že veselili, da je vendarle vse v redu, je v gozdu pojedel še plastično vrečko, ki je bila prepojena s krvjo. K sreči je pri veterinarju vse izbruhal.

V decembru 2013 pa je vendarle ozdravel. Od oktobra do marca se je poredil za štiri kilograme in pol.

Verjetno je pes Gor križanec z border kolijem, angleškim pastirskim psom. Po njem je podedoval košat rep, ušesa, gobček in sprednje tačke. Dnevno ima dva sprehoda na petih različnih lokacijah, tri v naravi in dva v mestu.

Če se Gor znajde na neznanem kraju, si najprej vse ogleda in nato prevoha. Še vedno pa se splaši ob kakšnih predmetih, ki jih še ni videl.

Upam, da bo Gor še dolgo živel in razveselil vsakogar, ki ga bo želel spoznati.

Igor Pevec 

Objavljeno v osemnajsti številki revije Kužek

Deli

NI KOMENTARJEV

PUSTITE KOMENTAR