Predstavitev pasme: pomeranec

13099

Pritlikavi nemški špic oziroma pomeranec – po tem imenu ga večina bolje pozna – se je razvijal več tisoč let. O tem pričajo ostanki, najdeni v Švici in severni Nemčiji. Prvi primerki te pasme so bili nekoliko večji, kot je pomeranec, ki ga poznamo danes. Znano je, da pomeranci sodijo v družino špicev, ki naj bili potomci psov iz kamene dobe, zato veljajo za eno najstarejših pasem na stari celini. Svoje ime so dobili po stari nemški provinci Pomeraniji, območjem med vzhodno Nemčijo in zahodno Poljsko.

Špici so torej najstarejša družina psov v Evropi, ki so vse do danes ohranili svoj pratipski videz. Njihove karakteristike so jim skozi tisočletja omogočale življenje na neprijaznih severnih območjih, preden so postali nepogrešljivi človekovi spremljevalci.

[members_only]

Špici so bili v Nemčiji zelo priljubljeni že na začetku 16. stoletja. Čez čas se je razvilo pet različnih velikosti špicev, od katerih je najmanjši prav pomeranec. Spitz v nemščini pomeni ostro, kar naj bi se nanašalo na obliko gobčka. Prvi je ta izraz uporabil grof Eberhard zu Sayn v 16. stoletju.

Pomembno vlogo pri priljubljenosti in razvoju pasme pa sta imeli dva članici britanske kraljeve družine. Kraljica Charlotte, soproga kralja Georgea III., ki je bila nemškega rodu, je leta 1767 v Anglijo pripeljala dva pomeranca. Živela je v zahodnem Londonu, kjer je v tistem obdobju bival tudi znani slikar Thomas Gainsborough, ki ga je pasma tako zelo navdušila, da je naslikal kar nekaj slik kraljevih psov. Na slikah sicer prepoznamo večje pse, ki tehtajo približno od 14 do 23 kilogramov, vendar pa opazimo značilne karakteristike današnjih pomerancev, predvsem tipično, močno odlakanost. Pasma v tem času vseeno ni postala posebej priljubljena, saj je bila prevelika za družnega psa (takratni pomeranci so tehtali od 10 do 15 kilogramov), a premajhna, da bi jih lahko uporabljali za lov.

Večji vpliv kot kraljica Charlotte je imela na razvoj pasme njena vnukinja, kraljica Viktorija, ki se je spet srečala s pasmo dolgo po tem, ko njene babice že ni bilo več. Leta 1888 jo je v Italiji prevzel šestkilogramski rdečkasti pomeranec po imenu Marco. To pa hkrati pomeni, da je pasma v tem času navdušila že tudi Italijane. Ne le, da je Marco postal Viktorijin zvesti spremljevalec, postal je tudi večkratni zmagovalec pasjih razstav. Ko ga je leta 1891 prvič razstavljala, so se vzreditelji začeli zanimati za te manjše pse v rdečkasti barvi. Prvi vzrejni klub je bil tako ustanovljen v Angliji leta 1891, kmalu za tem pa so sledili tudi prvi standardi pasme. Kraljica Viktorija se je v svoji vzreji zelo zavzela za vzrejo manjših pomerancev različnih barv, zato je uvažala pse iz različnih delov Evrope in jih uporabljala v svoji vzreji.

Po klasifikaciji mednarodne kinološke federacije (FCI) pomeranec sodi v V. skupino polarnih pasem in pratipskih psov.

Osnovne značilnosti

Barve: črna, rjava, bela, oranžna, rdeča in druge.
Velikost: 20 plus/minus dva centimetra, psi pod 18 centimetri so nezaželeni.
Smrček: okrogel, majhen in popolnoma črn, pri rjavih primerkih temno rjav.
Gobček: kratek, v proporcih z lobanjo nekako v razmerju dve proti štiri.
Zobje in ugriz: tipičen ugriz je škarjast (kleščast) z 42 zobmi.
Oči: srednje velikosti, podolgovate, mandljeve oblike.
Ušesa: majhna, neostrižena so zašiljena in spominjajo na trikotnik.
Vrat: kratek in prehaja v telo.
Rep: nasajen visoko, srednje dolžne in zavihan prek hrbta, raven prek korena, leži čvrsto čez hrbet in je zelo košat.
Gibanje: ravno, harmonično, tekoče, tudi poskočno.
Dlaka: Pomeranci imajo dvojno, dolgo in ravno zunanjo dlako ter kratko in volneno podlanko. Glava, ušesa in sprednji deli nog so odlakani z gosto, žametno dlako, preostali del telesa pa z bogato in gosto daljšo dlako, ki ni valovita ali skodrana. Vrat in ramena so pokriti z gosto grivo. Rep je zelo košat in nošen visoko čez hrbet. Dlaka načeloma ni zahtevna za nego, a potrebuje tedensko razčesavanje. Pomeranci tudi nimajo značilnega neprijetnega pasjega vonja.
Življenjska doba: približno 15 let ali več.

Splošni videz in značaj
Pomeranec je najmanjši špic, katerega plečna višina ne presega 22 centimetrov, teža pa tri kilograme. To je kompakten, majhen psiček, puhastega videza, na kratkih nogah in z izrazito košatim repom, ki ga nosi prek hrbta. Pomeranci so zelo inteligentni, dobri v poslušnosti in lahko učljivi. Uvrščajo jih celo med bolj inteligentne pasme. Nimajo lovskega nagona, so pa zelo dobri čuvaji. So nezaupljivi do tujcev, zato bodo zmeraj z glasnim laježem opozorili na vsiljivca. Dobro se razumejo z vsemi domačimi živalmi, se pa zaradi svoje majhnosti vseeno odločno postavijo zase, pri čemer je potrebna večja pazljivost, ko so v družbi z večjimi psi. Sprva so nezaupljivi do tujcev, a ne za dolgo. Zelo navezani so na lastnike in primerni za vse ljudi, čudovita družba pa so tudi za starejše. Ker ne zahtevajo nenehne pozornosti, so primerni tudi za zelo zaposlene, saj brez težav počakajo, da se skrbnik vrne iz službe. Vseeno pa niso najprimernejši za družine z majhnimi otroki, saj žival prepogosto zamenjajo z igračo. Male pasme, med katere sodi tudi pomeranec, so zelo primerne za manjša stanovanja, čeprav se bodo še bolje počutili v hiši, zlasti, če bodo imeli na voljo nekaj prostora za raziskovanje zunanje okolice.

Pomeranci se bodo dobro odrezali tako na tečajih v pasji šoli kot tudi pri učenju trikov doma, če se zavedamo, da pri šolanju teh psov deluje le pozitivna motivacija. Za agility imajo resnično srečen temperament ter so zelo hitri, pogumni in drzni, a tudi brezmejno radovedni, kar jih lahko zmoti v teku. Pomeranci niso tekači na dolge proge, zato ne zahtevajo veliko gibanja, a vseeno obožujejo dolge sprehode, kjer jim zaradi lastnosti dvojne dlake nista kos niti dež niti mraz. Pasma kakšnih večjih zdravstvenih težav nima, saj jih skrbni vzreditelji zaznajo in izločijo iz vzreje. So pa tudi »slabe« izjeme, zato je treba pri nakupu pomeranca izbrati zares priznanega vzreditelja. Kot pri vseh malih pasmah so lahko tudi pri tej prisotne težave s sklepi (izpah pogačice), srcem, kožo (predvsem, če nega ni ustrezna) in zobovjem. Lahko se pojavijo kriptorhizem, vodenoglavost, progresivna atrofija mrežnice, bolezni ledvic in tako dalje. Zaradi svoje majhnosti imajo pogoste težave pri kotitvi.

Nega dlake

Za dlako pomeranca je treba začeti skrbeti čim prej, kar pomeni, da moramo že mladička navajati na pogosto nego dlake. Nega naj poteka v umirjenem okolju, brez motenj. Začeti morate nežno in psa na prijeten način spoznati z nego. Za nego po navadi potrebujemo krtačo, glavnik in škarje.

Kako pogosto ga negovati? Nekajkrat na teden je treba dlako prečesati, vsaj enkrat tedensko pa temeljito razčesati. Redno česanje dlake je nujno, če želimo preprečiti vozlanje dlake in s tem še več dela z nego. Če nismo vestni, se lahko pojavijo tudi vnetja kože.

Kako pogosto ga kopati? Po navadi zadostuje kopanje približno enkrat na mesec, odvisno od tega, kako umazana je dlaka, včasih tudi pogosteje. Zelo pomembna je tudi izbira šampona in balzama za dlako, ki morata biti kakovostna in prilagojena dlaki pomeranca. Najboljše nasvete vam lahko dajo vzreditelji (še posebej, če imajo dolgoletne izkušnje), saj sami vedo, kakšen šampon pri njihovih psih najlepše deluje. Prav tako potrebujete tudi razpršilo za česanje, s katerim napršite dlako pred česanjem. Poleg česanja se pomerancem tudi pristriže dlaka na zgornjem delu ušes ter dlaka med blazinicami, po nogah, pod repom in okoli zadnjične odprtine. Celotna pričeska pa je odvisna od tega, ali bo pomeranec domači ljubljenček ali ga boste tudi razstavljali. Priporočljivo je, da ga nekajkrat letno odpeljete do priznanega pasjega frizerja, ki bo poskrbel za pravilno striženje in obliko.

Prehrana

Da bo pomeranec zdrav, mu je treba zagotoviti tudi ustrezno prehrano. Običajni elementi prehrane se ne razlikujejo od drugih pasem – hrana naj bo sestavljena iz beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov, ne smemo pa pozabiti niti na vitamine in minerale. Najpomembnejše hranilo so zagotovo beljakovine, torej meso (goveje, telečje, konjsko, ovčje, lahko tudi ribe, kuhana jajca ali surov rumenjak). Tu in tam se lahko na jedilniku znajdeta tudi skuta in surovo mleko, ki sta odličen vir beljakovin. Poskrbeti moramo tudi za zadosten vnos zelenjave, ki je vir vitaminov in mineralov, ter vnos maščob, ki ga lahko v zimskem času nekoliko povečamo, vendar vseeno pazimo, da jih ne uživa preveč. Od zelenjave lahko psu ponudimo surovo ali kuhano korenje, cvetačo, zeleno, šparglje in kuhano špinačo. Ogljikovi hidrati so pomembni zaradi ustrezne presnove maščob. Odličen vir teh so riž, koruza, pšenica in oves. Ponudimo jih lahko na primer v pasjih piškotkih. Obrok naj bo sestavljen iz dveh delov mesa in enega dela zelenjave ter s kakšnim pasjim piškotkom. Če je takšna priprava hrane za vas prezahtevna, lahko uporabite kakovostno suho ali konzervirano hrano, ki ji lahko vseeno dodate nekaj obarjene zelenjave, žlico skute, rumenjak, nekaj riža … Tudi pri izbiri hrane je najbolje poslušati izkušene vzreditelje in ne le trgovce, ki prisegajo na hrano, ki jo imajo v trgovini in z njo dobro služijo.

[/members_only]

Marko Hren in Silvia Hren Mandelc

Objavljeno v devetnajsti številki revije Kužek