Pogovor: Teja Jeglič

Dama s čelado

Podobno kot pri ljudeh tudi pri živalih najdemo različne značaje, navade ipd. in tudi stvari, ki malce ali celo precej odstopajo od tako imenovane navadnosti. Bržkone je to opisovati in razlagati na dolgo in široko težko, saj je primerov lahko nič koliko. Včasih je tako lažje, če uporabimo le besedo ali dve ali pa, še bolje, denimo fotografijo. Psička oblikovalke modnih dodatkov in oblačil  Teje Jeglič je zagotovo že eden takšnih primerov. Seveda, da se pravilno razumemo, ima tudi Pina štiri noge, dvoje ušes, rep in vse ostalo, kar pritiče pasjemu rodu, in pri najboljši volji ne bi mogli trditi, da se v čemerkoli kaj bistveno razlikuje od drugih. Razen v eni stvari. Kosmatinka ima tudi nekaj, spričo česar zagotovo sodi med posebneže. Verjeli ali ne, čelado! Da, da, čisto pravo, pravcato čelado.

Ne vem sicer, koliko srninih pinčev s čelado poznate vi, jaz doslej zagotovo nobenega. Drugače rečeno, je Pina prva, za katero slišim. Ne vem, ali se temu reče pustolovka, a poleg vožnje v avtomobilu, kot pravi Teja, obožuje tudi vožnjo z motorjem in kolesom. Zaradi majhne rasti se na kolesu ali motorju lahko namesti v košaro in tisti, ki je za krmilom – pot pod noge. Tejin oče ji je za dodatno varnost in zaščito izdelal posebno čelado, spričo česar je motodama zagotovo posebnost tako za odrasle kot za otroke. Doma, za štirimi stenami, pa ima še eno ne prav posebej pasjo značilno navado. Obožuje namreč sesalnik. Ko zasliši zvok sesanja, takoj prihiti, se uleže na hrbet in čaka, da jo nekdo s krtačko na njem posesa po vsem telesu.

Teja se za pasmo srnin pinč sicer ni navdušila zaradi svoje nagnjenosti do motorističnih in sesalnih pustolovščin, ampak po naključju. Pred dvanajstimi leti je občasno delala v vaškem gostinskem lokalu, kamor je prihajal tudi gost, ki je imel malega črnega pritlikavega pinča. Kosmatinca je tako vzljubila, da je preprosto razmišljala le o tem, da bi takšnega kosmatinčka imela tudi sama. Takrat je prečesala vso Slovenijo in na koncu našla na Primorskem psičko, ki jo je poimenovala Pina.

Slan strah

Pred tem so doma imeli dva ovčarja, zato preskok na krepko pomanjšano lajajočo verzijo ni bil majhen. Kljub temu pa se privaditi temu, da imaš lahko po novem psa tudi v naročju in ne le ob sebi, ni bila težava. Tudi v stanovanju – Pina je namreč hišni kuža, seveda – ni bilo prostorskih težav. Za povrh je poleg tega, da je majhna, najraje v svoji košari pod odejo.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Deli

NI KOMENTARJEV

PUSTITE KOMENTAR