Pogovor: Matija Puž

matija in boni 1Carica iz Metuzalema

Pogledati v njene oči je, kot da bi pogledal v dve čokoladi. V dve Toffifee lešnikovi čokoladi okrogle oblike. Pa čeprav nista več mladi, je vseeno. Čokolada je pač čokolada. Sladka vselej. In tudi te oči, četudi štejejo že častitljivih skoraj enaindvajset pomladi, so še vedno navihane. Čas je čez eno oko že razpletel sivo mreno, a sijaj je še vedno rjav. In še vedno poblisne, kot je nekoč, skorajda že davno. Navihano, seveda.

»Mah, carica!« so besede, ki jih Matija Puž tako rekoč vedno izusti, ko beseda nanese ali ko pride v stik z Boni, psičko enega od njegovih prijateljev. Ker je zares carica v pravem pomenu te besede. Šteje, kot rečeno, namreč že blizu četrt stoletja, zaradi česar ji pripada tudi naziv metuzalemska, a je še kako zelo na tem svetu.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Roman Turnšek

Objavljeno v osemnajsti številki revije Kužek

Deli

NI KOMENTARJEV

PUSTITE KOMENTAR