Kolumna: Vragolije vesele kraševke, 17. del

3270

Vragolije-vesele-krasevkeProjekt mladički letos žal ni uspel. Dober mesec po paritvi sva z veterinarko na ultrazvoku zaman iskali drobne kepice in njihove utripajoče srčke. Jena se na »razočaranje« seveda sploh ne ozira, ampak še naprej veselo laja in čuva svoje človeško krdelo. Je pa to poletje njen kožušček ostal bujen, postava pa krepka, kar je v primerjavi s prejšnjim letom, ko od dolgodlakega psa ni bilo niti sledu, popolno nasprotje. Mladički terjajo svoj davek. Povečanje družine je kljub temu še zmeraj v načrtu. [members_only] Oktobra se nam bo pridružil dojenček in tako malček kot kraševka že veselo skačeta okoli otroškega vozička. Neverjetno, kakšna močna povezava se je ustvarila v pasji glavi: voziček = sprehod, nagrada. Kraševka še zdaj navdušeno steče k vsakemu transportnemu sredstvu za otroke, na vasi se velikih mrcin sicer ne bojijo, bi pa kakšni mestni mamici zagotovo zastalo srce, ko bi zverina veselo tekla proti njenemu naraščaju. Pred kratkim je mož bral novo raziskavo, ki je potrdila, da psi imajo čustva, celo sestavljena, kot je ljubosumje! Seveda jih imajo, vsakemu pravemu pesjanarju je to jasno. Osnovna čustva opazi že laični opazovalec: pes je jezen in ga je strah, je vesel in žalosten, sprejema in zavrača ter je presenečen in pričakuje. Popolna paleta osnovnih čustev. In da je štirinožec ljubosumen bodisi na drugega psa bodisi na človeka, je marsikateremu lastniku domače, mi smo že v tem klubu. Zatakne se mi le pri »počlovečenju« psa, ne verjamem namreč, da ima slabo vest ali da se smili samemu sebi, zna pa hitro prepoznati naša čustva in ugotoviti, kaj od njega hočemo. Moj prvi pudelj je na vprašanje »a si bogi«, vsakič žalostno zacvilil, pa je bilo to le naučeno vedenje. Zato se vedno znova nasmejim možu, ko sočustvuje z Jeno, kakšna krivica se ji godi, kadar mora sama počakati doma. Na morju, na primer, smo jo le enkrat zaprli v njen boks in odšli za pol ure na plažo, ob štirih popoldne je bilo namreč bolje zanjo, da je ostala v klimatiziranem apartmaju, kot da bi si tačke poškodovala na razbeljeni plaži, a je ob odhodu cvilila, da se nam je paralo srce. Nikoli je nisem trenirala, da želim, da počaka mirno. Ker se takšen dogodek ponovi le nkajkrat na leto, ji ni domač. Vzorec, da kmalu pridemo in jo nato nagradimo, se še ni utrdil. Nas pa moram pohvaliti, letos smo vse dni na dopustu neizmerno uživali v pasji družbi, punca se je obnašala prav vzorno in število nalajanih mimoidočih je bilo mogoče prešteti na prste ene roke. Pripombe nad psom kopalcem je imela le ena gospa, katere vnuček je prejšnji dan v pesku izkopal kakec, pa še njen odpor lahko razumem. Tudi sama sem jezna na lastnike, ki na sprehodih ne pobirajo iztrebkov in mečejo slabo luč na druge, da o obračanju želodca, kadar malček s poganjalcem povozi smrdeč kupček, ne govorim. Jena se nad kakci ne pritožuje, kakšnega mačjega ali malčkovega celo navdušeno pohrusta in ne razume našega zgražanja, kadar neokusnih požrtij ne uspemo preprečiti. Še meso najbolj tekne osmrajeno; kadar je kos jetrc dovolj velik, ga skrbno zakoplje in pohrusta v naslednjih dneh, bakterije lambie pa smo se rešili tako, da smo govedino čez noč pustili na pultu in jo postregli naslednji dan, že malo smrdečo. Koliko krogov je naredila od navdušenja nad poslastico, nismo uspeli prešteti. Misterij ostaja tudi, zakaj ji ribje glave v ribogojnici tako zelo teknejo, kadar pa ji isto specialiteto postrežemo doma, jo le nenavdušeno povoha in prepusti muham. No, če bi zanjo pokazal zanimanje kakšen pasji prijatelj, bi bila zgodba povsem drugačna. Požrešnost in ljubosumje sta nevarna kombinacija!

[/members_only]

Jana Puhar

Objavljeno v devetnajsti številki revije Kužek