Kolumna: Vragolije vesele kraševke, 11. del

Je avto. In je Mercedes. Je pes. In je kraševec. Lastniki slovenskega ponosa smo v svoje pse malodane zaljubljeni in trdno smo prepričani, da so nekaj posebnega, edinstvenega in neprecenljivega. A tako kot razred E ni za vse, ima tudi kraški ovčar, pes z velikim značajem, svoje poteze, ki za urbano okolje morda niso vedno najbolj preproste za integracijo. Pogumen, suveren, neustrašen čuvaj in nezaupljiv do tujcev so lastnosti, fantastične za vaškega psa, kot je Jena. Ko po dolgi zimi naše krdelo migrira na morje, je tam nenadoma zelo veliko ljudi, ki ne le drvijo mimo, temveč se ustavijo in silijo v psa ali njenega malčka, ter tistih, ki pridejo kar nepovabljeni na »njen« teritorij. Glasno lajanje jim ne uide, pretilno renčanje in pogled na krasne, bele zobe, tudi ne. Priznam, ideja imeti apartma na promenadi brez lastne terase, na vrhuncu sezone, ni bila najboljša. Lastnica, ki je oddajala sobe »kar po domače«, tako da je sredi dneva preprosto prišla v »njeno« shrambo, je hitro ugotovila, da s čuvajem ni heca. Po treh dneh sta bili sicer že prijateljici, je pa nato njena hči skoraj doživela infarkt, ko je sredi dneva, po napornem spehodu, prišla na klepet, se sklonila nad spečo psičko in jo pobažala – po glavi. Ko jo je glasen »wuf« odnesel metre nazaj, je komentirala, da je Jena zahtevna. Zahtevna?! Samo mir je želela, ne neposrednega napada na glavo. Kako zelo malo vemo o psih! Žal to včasih velja tudi zame

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Jana Puhar

 

Objavljeno v trinajsti številki revije Kužek

Deli

NI KOMENTARJEV

PUSTITE KOMENTAR