Pizza, hamburger, čokolada, pečenka … Ob vsem tem se nam začne cediti slina, kajne? Ljudje imamo 5 razvitih ločenih čutil za tip, vid, voh, okus in sluh, med katerimi je ravno okus tisti, ki nas prepriča v izbiro omenjenih živil. Vendar pa se ljudje naučimo, katera živila lahko uživamo, kakšna hrana nam je všeč in s čim se bomo prehranjevali. Kaj pa naši psi? Kako razvit je njihov okus? Kako oni izbirajo pri prehrani, in kaj je tisto, kar imajo najraje? Če pogledamo oglase, ki oglašujejo pasjo hrano, ali pa pregledamo etikete na njej, smo prepričani, da naši psi natančno vedo kaj si želijo jesti in imajo zato izjemno razvit okus. Pa je to res?
Manj brbončic, boljši okus?
Okus je eden najstarejših čutov, če nanj pogledamo z evolucijskega vidika. Je namreč glavni temelj prehranjevanja, ki pa je bilo ključno za preživetje že takrat, in je še danes. Pasji mladič ima ob svojem rojstvu že izražen tip, vonj in okus, vendar pa slednji potrebuje nekaj tednov, da se popolnoma izoblikuje in izpopolni. Enako kot pri ljudeh, se tudi pri psih razvijejo brbončice, preko katerih zaznavajo različne okuse. Ključna razlika pa je v številu njih; ljudje jih imamo približno devet tisoč, medtem ko jih imajo psi le okoli 1700. Vendar pa znatno manjše število brbončic še ne pomeni, da psi sploh ne okusijo ničesar, imajo namreč druge vzvode, ki jim pri tem pomagajo.
[members_only]Psi imajo namreč razvite dodatne brbončice za vodo, ki jih ljudje nimamo. Te se nahajajo na konici jezika, kjer se ta zaviha, kadar pijejo vodo. Še posebej občutljive postanejo po slani in sladki prehrani, kar teoretiki pojasnjujejo z razlago, da so včasih psi v divjini po določeni hrani, ki jih je bolj dehidrirala, potrebovali večjo količino vode.
Enako kot ljudje pa tudi psi zaznavajo štiri okuse: sladko, slano, kislo in grenko, vendar ne na enak način. Za razliko od ljudi, psov ne privlači slana hrana. V času, ko so bili psi divje živali, so se namreč v 80 odstotkih prehranjevali z mesom, ki je samo po sebi zelo slano živilo. Da torej količina zaužite soli ne bi bila prevelika, je narava poskrbela za to tako, da je za pse slana hrana postala bolj neokusna. Ker pa so psi vsejedi, so razvili tudi okus za sladko, s katerim zaznavajo sadje in zelenjavo, ki so jo uživali tudi pasji predniki v divjini. Vsi verjetno veste tudi, da psi ne marajo grenke in kisle hrane, zato je na trgu ogromno gelov in pripravkov, s katerimi lahko namažete določene predmete, da preprečite žvečenje in uničenje.
Boljši voh, boljši okus
Ker pa imajo slabše razvit okus, imajo zato toliko bolj razvit voh. Njihov voh je kar milijonkrat bolj razvit kot naš. Pri psih sta voh in okus neločljivo povezana preko posebnega organa na nebu v ustih. Psi tako lahko brez voha prepoznajo med hrano, ki vsebuje meso in tisto, ki ga ne; ne morejo pa brez uporabe voha prepoznati ali gre za piščančje, goveje, svinjsko meso ali ribo. Pri psih torej resnično velja, če hrana dobro diši, je zanj tudi okusna. Če je torej vaš pes izbirčen pri prehrani, mu ponudite hrano, ki ima več arome, saj jo bo pes lažje sprejel. Znano je, da pasja izbirčnost pravzaprav ni pogosto povezana s težavami v okusu ali vohu. Pes se namreč pametno navadi, da mu lastnik po tem, ko mu ponudi hrano, ki je ne mara, nemudoma ponudi hrano, ki je zanj pač okusnejša. Psi torej izredno dobro okušajo in si zato tudi tako pametno izbirajo njihove najljubše jedi. Naslednjič, ko bo vaš kuža izbirčen, torej dobro premislite ali je res, ali pa vas morda le vrti okoli prsta.
[/members_only]Tea Rogan
