Psi so za vsakega pasjeljubca najboljše živali na svetu. So naši zvesti prijatelji in spremljevalci, ob njih se vedno počutimo ljubljene in prav vsak trenutek njihovega življenja se trudijo, da nas čim bolj razveselijo. Zato se marsikateri ljubitelj psov strinja z nekoliko karikiranim, a vseeno resničnim stavkom: »Psi so kot čips, nikoli ne moreš vzeti samo enega!«
Odločitev, da v svoj dom pripeljemo novo žival, je seveda vedno zelo odgovorna in pomembna, potrebno pa je dobro premisliti o naših finančnih, prostorskih in časovnih zmogljivostih in se na podlagi iskrenih pogovorov z našimi družinskimi člani odločiti za novo bitje v našem življenju. Če kupujemo pasemskega psa, je najpogostejše, da v nov dom pripeljemo mladiča. Seznanjanje odraslega psa z mladičem je po navadi nekoliko lažje, saj je večina odraslih psov do mladičev instinktivno bolj tolerantna in potrpežljiva. Če pa se odločimo za posvojitev odraslega psa, pa je postopek malenkost zahtevnejši in morda bo trajalo od nekaj dni do nekaj mesecev, da se psa navadita drug na drugega.
[members_only]
Pred posvojitvijo novega psa moramo najprej narediti »domačo nalogo«. To pomeni, da realno ocenimo našega zdajšnjega psa – kakšne so njegove zahteve po gibanju, pozornosti, ali je strpen do samcev ali samic in podobno. Novega psa moramo izbrati glede na njegove fizične in vedenjske lastnosti, seveda pa je najbolj pomemben karakter. Večina dobrih zavetišč in društev dobro pozna in oceni karakter svojih psov. Znali bodo povedati, ali je določen pes v njihovi oskrbi strpen do drugih psov in ostalih domačih živali ter kakšne so njegove ostale potrebe. Ljudem seveda veliko pomenita tudi velikost in videz psa, vendar je v tem primeru najbolj pomemben podatek osebnost psa – s tem, da že v začetku posvojimo psa, ki ustreza našim zahtevam in karakterju obstoječega psa, si bomo namreč prilagajanje in vmesno težavno obdobje precej olajšali. Zelo si bomo na primer otežili življenje, če kot družbo majhnemu in bevskajočemu psičku posvojimo lovskega psa z močno izraženim plenskim nagonom ali pa če lenemu hišnemu psu za prijatelja prinesemo živčnega in igrivega psička, ki ga ne bo mogel dohajati. Večinoma se skupnega življenja lažje navadijo predstavniki nasprotnih spolov, vendar pa tudi to ni pravilo.
Ko se odločimo za posvojitev primernega kužka, pa moramo najprej naš dom nekoliko prilagoditi na novega prišleka. Za čas, ko bosta psa sama doma, je najboljše, da kupimo vsakemu svoj bivalni boks ali pa investiramo v čvrsto pregrado oziroma vratca, ki bo ločevala oziroma bodo ločevala psa. Za prvih nekaj skupnih sprehodov je najboljše, če si poiščemo nekoga, ki nam bo pomagal voditi enega izmed psov. Prvo srečanje nikakor ne sme potekati na teritoriju obstoječega psa, se pravi v stanovanju ali hiši, saj si kuža to področje lasti in ga pred nepovabljenimi prišleki tudi brani. Prvo srečanje naj poteka izven stanovanja, najboljše, da je to na nevtralnem teritoriju, se pravi tam, kamor pes ne hodi pogosto na sprehod. Če psa ob srečanju ne kažeta znakov agresije, ju lahko pustimo, da se povohata, vendar ju takoj ločimo ob najmanjših znakih dominantnega vedenja, kot so dvigovanje glave nad drugega in naskakovanje ter kakršnokoli siljenje v drugega psa. Nato se odpravimo na sprehod, z drugim vodnikom pa hodimo toliko vsaksebi, da se psa ne moreta srečati in se tako lahko le od daleč opazujeta. Hodimo tako dolgo, da drug drugemu ne bosta več tako zanimiva in se bosta začela posvečati zanimivim vonjem in dogodkom iz okolice.
V stanovanju moramo biti še posebej previdni. Najprej moramo odstraniti kakršenkoli vir hrane, saj je ta za pse še posebej konfliktna. Za nekatere pse enako velja tudi pri igračah ali lastni postelji, zato moramo biti pozorni tudi v takšnih situacijah. Pse od začetka hranimo ločeno, pa tudi igro in pozornost moramo razdeliti enakomerno. Tudi razne kosti za žvečenje so potencialen razlog za prepir, zato se moramo prepričati, da kakšna slučajno ne leži v prostoru, kjer se nahajata oba psa skupaj. Čeprav je prišlek zanimiv in potrebuje veliko našega ukvarjanja, pa moramo poskrbeti, da ne pride do ljubosumja.
Nekoliko zastarelo je mišljenje, da si moramo pse agresivno in dominantno podrejati, da si prislužimo njihovo spoštovanje – dovolj je, da smo kot pravičen in neomajen vodja disciplinirani in pravila ohranjamo s pomočjo pozitivne motivacije. Ključen za povezovanje in vzpostavljanje pozitivnih odnosov v našem novem krdelu je sprehod. Psi so po naravi krdelne živali, ki živijo v skupnosti zelo zapletenih in natančno določenih socialnih pravil. Na sprehod prvih nekaj dni ali tednov, odvisno od napredka, hodimo ločeno ali pa z drugim članom družine oziroma pomočnikom. Več kot bomo hodili in odkrivali nove in zanimive lokacije, bolj povezani bodo naše krdelo in njegovi člani. Psi bodo po sprehodu prijetno utrujeni in bodo zadovoljno spali, namesto da bi odvečno energijo sproščali z rangiranjem ali prepiri.
Imeti psa je čudovita izkušnja, ki si jo lahko še polepšamo z dodatkom novega družinskega člana. Posvojitev odraslega psa je lepo dejanje, ki pa se ga moramo lotiti odgovorno in premišljeno ter našega že obstoječega psa in novinca previdno navaditi na skupno življenje.
[/members_only]
Andreja Fegeš
Objavljeno v devetindvajseti številki revije Kužek
