Irski mehkodlaki pšenični terier

irski-mehkodlaki-psenicni-terierDandanes ljudje želijo psa, ki ni zahteven za vzgojo, nima zahtevnih značajskih lastnosti, ni prevelik, je vsestranski, ima rad otroke, ne laja veliko, mu dlaka ne odpada, ni destruktiven itd. Včasih bi jim priporočili, naj si raje kupijo psa na baterije ali plišasto igračko. Pa kljub temu obstaja pasma, ki je dober približek vsem zgoraj navedenim željam in še mnogo več. To je irski mehkodlaki pšenični terier.

Irski mehkodlaki pšenični terier je močan, srednje velik, kvadratičen pes, ki v višino meri okoli 46–48 cm, njegova teža pa se giblje med 14 in 20 kg. Spada v tretjo FCI-skupino in je plod načrtne vzreje delovnega psa. Ima dolgo svileno, rahlo valovito dlako brez podlanke, ki je zelo mehka in prijetna na otip. Kot že samo ime pove, je dlaka pšenične barve. Dovoljeni so vsi odtenki, od svetlo pšeničnega do zlato rdečega. Mladiči se skotijo zelo temni, nato postopoma svetlijo. Dokončno barvo in strukturo dlake dosežejo nekje med 18 meseci do tretjega leta starosti. Pomembna značilnost pasme je, da dlaka ne odpada in nima vonja, tudi ko je mokra. Prav zaradi teh lastnosti je ta pasma primerna za alergike in astmatike.

Oči morajo biti temno rjave, lešnikove barve, smrček mora biti v celoti črn. Dolžina telesa od vihra do repa je približno enaka višini psa, merjeni od tal do vihra. Rep je pokončno nošen, vendar ne sme biti zavit čez hrbet, kot je npr. pri shi-tzujih in podobnih pasmah. Ušesa so majhna do srednje velika, nošena naprej.

Pasma izvira iz južne grofije Munstra v jugozahodni Irski. Irski mehkodlaki pšenični terier je najstarejša od štirih irskih terierskih pasem. Prvi zapisi o pasmi so stari približno 200 let, vendar so se ti psi v določenih telesnih značilnostih razlikovali od današnjega tipa. Bili so nekoliko manjši z razmršeno dlako. Sprva so prosto lovili glodavce v bližini farm in kašč. Revni irski kmetje, ki si niso mogli privoščiti več psov, so tega univerzalnega psa kasneje uporabljali kot vsestransko uporabnega lovskega psa. Bil jim je v pomoč pri lovu na zajce, jazbece in vidre, pa tudi kot varuh živine. Zaradi svoje vsestranskosti so bili ti psi vedno bolj priljubljeni, revni kmetje pa niso imeli denarja, da bi jih oskrbovali. Zato so bili pri iskanju hrane še vedno prepuščeni sami sebi. Sredi 19. stoletja so Irci preživljali krompirjevo lakoto. Za preživetje so uporabili vse, kar se je uporabiti dalo, zato je bilo takrat še manj hrane za pse. Zaradi težkih življenjskih razmer in naravne selekcije so tako lahko preživeli le najmočnejši, zdravi in pametni psi. To se še danes odraža v njihovi dolgi življenjski dobi, dobrem zdravju in inteligentnosti.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Tjaša Stanonik

Objavljeno v trideseti številki revije Kužek

Deli

NI KOMENTARJEV

PUSTITE KOMENTAR