Intervju: Uroš Perić

2134

uros-peric-kuzek-1Zaljubljena gurmanka

Da gre ljubezen (tudi) skozi želodec, nikakor ni iz trte izvit slovenski pregovor. In ne le med ljudmi, ampak tudi pri živalih. V tujini najuspešnejši slovenski pevec in pianist Uroš Perić sodi med tiste, ki to zelo dobro vedo. Ne nazadnje je to preizkusil na lastni koži, zato še kako dobro ve, kako se tem stvarem streže. Tudi med njim in kosmatinko Lino je namreč ljubezen zagorela prav s pomočjo slastnih prigrizkov. Sicer resda skrivnih, a sta za to imela še kako dober razlog. »Če z nečem nimaš izkušenj, se moraš pač znajti, kot veš in znaš, ter si prizadevati, da čim bolje. Hrana je, kot kaže, res tudi ljubezensko čudo,« pravi.

[members_only]

Prej dolgo, da ne rečemo nikoli, nič, nato akvarijske ribe, zdaj pa tako rekoč preskok kar na najboljšega človekovega prijatelja. Imaš namreč psa.

Ni čisto tako. Res je sicer, da imam simpatično kosmatinko, a k hiši sem prišel jaz, ne ona (smeh). Oziroma drugače povedano, pri hiši je bila pred menoj. Pravzaprav in čisto pravilno je psica moje partnerice Urške, ki jo je že imela, še preden sva se spoznala in zaljubila. Je pa res, da je postala tudi moja.

Se pravi, da se je bilo treba učiti tebi, ne psici?

Točno! Sem pač zadnji prišel k hiši, kaj morem (smeh). Sva pa z Lino hitro našla skupni jezik.

Če bi jo opisal …

Je mešanka med labradorcem in zlato prinašalko. Hišni pes, sterilizirana. Prijaznega značaja, včasih v določenih stvareh plašna. Praktična glede avtomobila, saj ne le, da je vajena vožnje, ampak jo obožuje! Ubogljiva, ne mara le striženja krempljev in pihanja v trebuh. In seveda gurmanka tako kot jaz! (smeh) Rada se crklja, rada pride na posteljo. Po navadi se uleže vmes, na sredino. Najbolje, kot je možno pač. Pameten pes (smeh).

To je pravzaprav tvoj prvi pes.

Praktično da, teoretično pa in da in ne. Moj ded je bil dreser nemških ovčarjev, tako da sem stik s psi kot živalmi imel že kot otrok, kadar sem bil pri njem. Svojega psa v pravem pomenu besede pa prej nisem imel nikoli. Nekako ni bilo ustreznih pogojev, odkar pa je moj poklic glasba, pa sploh ne. Če bi bil samski, zaradi sloga življenja, odsotnosti in drugih stvari, nobena žival ne pride v poštev.

Ampak kosmatinka je zdaj pri hiši. Kako pa so stvari urejene zdaj?

Kot sem rekel, je Lina psica moje partnerice. Urška je pomočnica vzgojiteljice v vrtcu in ima službo s povsem drugačnim urnikom, tempom, odsotnostjo kot jaz, zato je nekaj povsem drugega imeti tudi psa. Poleg tega pa Line tudi nimava vedno pri sebi, ker je to zaradi služb pač nemogoče. Takrat je pri Urškinih starših.

Praktično torej?

Absolutno! Hvala bogu, bi lahko rekel, saj drugače ne bi šlo ali pa zelo težko. Zelo dobro je tudi to, da je Lina prilagodljiva oziroma da ji ni noben problem biti pri enih ali drugih, niti menjava okolja.

uros-peric-kuzek-2Je torej njen odnos enak do vseh ali pa je na koga bolj ali celo najbolj navezana?

Name! Resno. Lahko bi rekel, da je vame pravzaprav zaljubljena. Najbrž tudi zato, ker je pol labradorka.

Kar pomeni …?

To, da ti psi zelo radi jedo, mnogi jim zato rečejo kar sesalniki. Pospravijo res veliko in vse (smeh). Jaz jo na skrivaj dodatno hranim in goljufava siceršnjo zdravo oziroma dietno hrano. Kako potem ne bo zaljubljena vame?

Ampak to je pravzaprav figa v žepu?

Da, je. Ampak ko pa oba veva, kako dobro dene dobra hrana (smeh). Rada se crklja, češe, kopa … To počnem tudi jaz, tako da mi poleg goljufanja s hrano tudi skrb ni tuja. Vem, da verjetno ni prav, a si ne morem kaj, da je ne bi basal s priboljški. Saj sem tudi sam gurman (smeh). Hranimo jo večinoma z briketi ravno iz razloga, da se ji preveč ne poveča telesna teža, ker vemo, kaj potem pomeni hujšanje. Je pa res tako rekoč nenasitna, zato je treba zares paziti. Včasih jo malo goljufamo. Rada ima, denimo, surovo jajce. Sem in tja jo zamotimo tako, da ji damo jajce v lupini. Ker ga ne upa zdrobiti, ga ves čas nosi nežno in previdno s seboj sem in tja. Ampak to potem nadoknadi! Za novo leto, na primer, nam je padla na tla skleda francoske solate in to nismo opazili. Potem pa naenkrat vidimo, da je vso skledo potiho in neopazno pospravila Lina. Tako da je glede hrane res težko spretno, praktično in zdravo krmariti.

Tudi psi so v nekem smislu podobni kot ljudje. Ima Lina kakšno motečo lastnost?

Motečo… ne vem, ali se temu tako reče. Morda to, da ima strah ali pa morda bolje rečeno nezaupljivost do drugih živali. Nekakšna začetna zadržanost bi morda lahko rekli, pozneje se brez težav druži in igra.

Rekel si, da je sterilizirana. Kaj pa, recimo, šola?

Da, sterilizirana je. To se mi zdi povsem prav in pametna odločitev. Žival je bolj zdrava, ni nevarnosti v obliki nekaterih bolezni, tudi bolj praktično in manj moteče je. Zaradi sterilizacije se ni v ničemer spremenila. Ne značajsko, ne telesno. Nič ni počasnejša, nič manj razigrana, nič manj ne jé (smeh)! V šoli pa je bila dvakrat, hodili sta z Urško, to je bilo, še preden sva se midva spoznala.

Pes potrebuje tudi gibanje. Si sprehajalec tudi ti ali pa je to stvar, ki zadeva bolj ali izključno druge?

Več druge, bom rekel, čeprav ne izključno. Na sprehod greva namreč tudi midva, če le utegnem. Mislim, da je to koristno tudi za človeka. Pravzaprav je res, da te pes spravi ven in pripravi k stvarem, ki ti sicer morda sploh ne bi padle v glavo. Sprehodi v naravo, recimo, so odlična zadeva. Ampak, seveda, s seboj moraš imeti priboljške … Njene in svoje! (smeh)

[/members_only]

Roman Turnšek

Objavljeno v devetnajsti številki revije Kužek