Intervju: Alenka Godec

Intervju-Alenka-Godec-1Ustvarjena zanje

Ni vedno in za vsakogar lahko, če bi ga vprašali, katere živali ima najraje. Nekaterim je pri odgovoru malce lažje, drugim težje, tretji se sploh ne morejo ali ne želijo odločiti. Pravzaprav sploh ne gre samo za to, kaj ima človek najraje, ampak tudi, da upošteva, kaj si lahko privošči, kakšne pogoje ima na voljo in podobno.

Če združimo in upoštevamo vse to, pri pevki Alenki Godec na koncu pridemo do psov. Zanimivo je, da ne le ali celo samo zato, ker jih ima najraje, ampak zaradi tega, ker je odraščala z njimi. Doma namreč niso imeli mačk, hrčkov, sobnih ptic ali celo konjev in podobno, ampak lajajoče kosmatince. In prav s psi se je začela tudi njena ljubezen do živali nasploh.

V osmem razredu osnovne šole je za spričevalo dobila kokeršpanjelko Dino. Bila je prvi živalski član njihove družine, s katero so orali ledino v človeško-pasjih odnosih in sobivanju. Ker je bila njihov prvi pes, ni bilo nikoli dolgčas. Vsaka stvar, vsak dogodek in podobno je bilo nekaj novega. Za Dino je bila to njena prva človeška družina, za Godčeve pa prvi kužek. Skupaj so vijugali po poteh do takrat zanje neznanega sveta. Učili so se drug od drugega, se prilagajali, vsak je nekoliko popustil, s tem pa so se izkušnje in spoznanja hitro začeli nabirati. Njihova skupna pot, ki je bila zagotovo pestra in zanimiva, je trajala 13 let.

Intervju-Alenka-Godec-3Doberman Izo je po Dini v družino prišel tako rekoč skupaj z Alenkinim možem. Ta ga je pripeljal, ker je Izo zaradi lastnikove smrti ostal sam. Tako kot Dina je bil tudi Izo svojevrstna preizkušnja za družino. Ob Dini je namreč odrasla Alenka, kmalu po Izovem prihodu pa se jima je rodil sin. Takrat, se spominja Alenka, se je postavilo vprašanje, ali in kako bodo zmogli z dojenčkom in psom. Bodo zmogli kot drugi? Ali pa ne bodo kot tudi prav tako mnogo drugih? Kako življenje peljati dalje po ustaljenih tirnicah, a hkrati povsem na novo? Kako spoprijateljiti dva tujca, od katerih je eden že v družini, drugi pa je komaj prišel? Bodo sploh kos nalogi, ki jo je prineslo življenje? Vprašanja, s katerimi se niso srečali ne prvi ne zadnji, so se kar nizala. A kjer je volja, je tudi pot, in kjer je sloga, je tudi moč. Nekaj previdnosti, pravilen odnos in dovolj časa, da se vsi prilagodijo dejstvu, da je v družini po novem tudi dojenček, pa sta Izo in Luka sklenila dosmrtno prijateljstvo. 

Po Izovem slovesu so se odločili, da bo naslednja žival spet psička. Biba je bila pri njih zaradi zelo hitro napredujočega kostnega raka komaj tri leta in pol, po tej žalostni izkušnji pa je del Trontelj-Godčevih psička Ella.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

 Roman Turnšek

Objavljeno v sedemnajsti številki revije Kužek

Deli

NI KOMENTARJEV

PUSTITE KOMENTAR