Conchita: psička, ki je doživela najhujše in preživela

conchita-1Moja zgodba se začenja nekje v začetku leta 2012. Po dolgem pogovoru in premisleku smo se doma odločili, da v naš dom sprejmemo novega člana, človekovega najboljšega prijatelja. Potihoma sem si sicer želela rodovniškega psa, iskala pa sem predvsem po spletnih straneh slovenskih zavetišč za živali in upala, da bom našla smrček, ki me bo prevzel in osvojil moje srce na prvi pogled. Tako sem povsem po naključju naletela na nekaj nepričakovanega. Naletela sem namreč na ganljivo zgodbo o mladem, drobcenem, na smrt prestrašenem in povsem zaprepadenem, nenavadnem bitjecu. Zgodba o »popolnoma prestrašenem divjem psu«, kakor so zapisali, me je tako ganila, da tisto noč še spati nisem mogla. Prebirala sem zgodbo španske hrtice Breeze, ki je svoj neopisljiv strah več kot očitno kazala kot posledico človeških zlonamernih dejanj. Odločila sem se, da stvar še malo raziščem in ugotovila, da gre za opise psov, ki jih lahko prek slovenskega društva Hrtji svet Slovenije tudi posvojimo (v Sloveniji je za pomoč hrtom v stiski registrirano še eno društvo, in sicer Slovensko društvo za pomoč hrtom v stiski).

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Tina Razboršek

Objavljeno v dvaindvajseti številki revije Kužek

Deli

NI KOMENTARJEV

PUSTITE KOMENTAR