Alergijske bolezni so žal vse pogostejše tako pri ljudeh kot tudi pri živalih.
Gre za pretiran odziv imunskega sistema na različne snovi iz okolja, ki so sicer neškodljive in jim pravimo alergeni. Alergija se izraža na različnih organih; na koži s srbežem in kožnimi sprembami, na prebavilih z bruhanjem in drisko ter na dihalih s kihanjem in astmo (velja zlasti za mucke).
Prav koža je tista, ki je še posebej v spomladanskih in poletnih mesecih pogosto tarča alergijskega odziva. Glavni znaki so hud srbež z izpadanjem dlak in kožnimi spremembami v obliki rdečine (eritem), mozoljev (papule in pustule), odrgnin (ekskoriacije) in krast (kruste). Če vnetje kože traja dlje časa, pa se ta zadebeli (lihenifikacija) in počrni (hiperpigmentacija). Tudi pogosta in ponavljajoča se vnetja ušes imajo korenine prav v alergijskem odzivu.
[members_only]
Alergija na hrano
Pri živalih se lahko pojavi kadarkoli, pri mlajših pri šestih mesecih, pri starejših pa od sedem let naprej.
Glavni alergeni v hrani so beljakovine, ki izzovejo preobčutljivostno reakcijo. Sem sodijo zlasti govedina, mlečni izdelki in piščanec. Tudi žita so lahko problematična. V manjši meri pa žival lahko odreagira tudi na različne konzervanse in aditive.
Živali si ližejo in grizejo tačke, se drgnejo po zadnjici, praskajo po bokih in prsnem košu. Poleg kožnih težav se pri polovici obolelih pojavijo tudi prebavne težave. Organizem želi na ta način odstraniti »škodljive snovi«. Znaki bruhanja in driske so prisotni pri 15 odstotkih obolelih. Pozorni pa moramo biti na število odvajanj blata na dan; trikratno odvajanje je sumljivo, štirikratno pa ni več sprejemljivo.
Alergijo na hrano lahko potrdimo le z izključevalno dieto in ne s preiskavo krvi. Po temeljitem pogovoru o prehranjevalnih navadah se odločimo za dieto z beljakovino oziroma vrsto mesa, ki ga žival v času pojavljanja težav še ni jedla, na primer zajčje in konjsko meso, meso jagenjčka in ribe. Lahko pa se odločimo za dieto, kjer so beljakovine tako obdelane, da jih imunski sistem ne prepozna kot tujek. Govorimo o hidroliziranih diatah. Pomembno je, da se diete res strogo držimo dva meseca. Stanje se po navadi začne izboljševati že po treh tednih. Po zaključku diete postopoma dodajamo staro hrano in spremljamo odziv.
Atopični dermatitis (AD)
Pri AD gre za alergijsko reakcijo na snovi iz okolja. To so iztrebki pršic, pelodi dreves in trav, epitelij drugih živali, plesni … V 75 odstotkih primerov se pojavi pri mladih živalih v starosti od šest mesecev do treh let. Pri starejših živalih, starih nad šest let, je pojavnost AD le 10-odstotna. Izjemoma pa lahko izbruhne v pozni starosti (na primer pri dvanajstih letih).
Znaki AD so pordele tačke, zlasti koža med prsti in blazinicami, pordela koža trebuha in pazduh, ponavljajoča se vnetja ušes, drgnjenje oči zaradi vnetih očesnih veznic. Znak lizanja in grizenja tačk je porjavela dlaka, saj slina na zraku oksidira in obarva dlako.
Alergija na hrano in atopični dermatistis sta si po znakih zelo podobni, zato ju samo na podlagi pregleda ne moremo ločiti. Diagnozo AD postavimo, ko izločimo vse druge možne vzroke srbeža, pomagamo pa si lahko še s posameznimi testi. Sem sodi preiskava krvi, kjer se meri količina alergijskih protiteles (IgE) proti posameznim alergenom in intradermalno testiranje. Gre za to, da pod kožo vnesemo znane snovi (alergene) in kmalu po tem opazujemo odziv. Pri pozitivnem rezultatu se na koži po 15 minutah pojavi rdeč in privzdignjen kolobar.
Če so alergeni k pelodom trav in dreves, so težave sezonske narave (spomladi in poleti), ki jeseni po navadi izzvenijo. Velikokrat pa so živali alergične tudi na pršice in tako se praskajo skozi vse leto.
Psi imajo lahko kombinacijo več alergij hkrati; AD, alergije na hrano in bolhe.
Ti pacienti so trd oreh, vendar lahko z veliko volje in potrpljenja omejimo izbruhe in poslabšanja.
Bolšji alergijski dermatitis
Z otoplitvijo pride do velikega porasta bolh, ki prav tako povzročajo alergijski odziv in hud srbež. Bolhe se hitro razmnožujejo. Ena samica lahko dnevno izleže 50 jajc in živi do 100 dni. Za leženje jajc potrebuje krvni obrok. Ob piku pride koža v stik z bolšjo slino in posebno beljakovino, ki se nahaja v njej. Ta je odgovorna za burno reakcijo s hudim srbežem. Za alergijski odziv je tako dovolj le ena sama bolha. Živali se začnejo intenzivno praskati in gristi nad repom, po križu, okoli anusa in zadnjem delu stegen. Koža je pordela, brez dlak in posuta z drobnimi krastami. Zato sta zelo pomembna dobra zaščita pred bolhami in odstranjevanje bolh iz okolice.
Kaže se lahko z naglo alergijsko reakcijo, kjer živali kmalu po piku žuželke močno otečejo v glavo, zlasti okoli gobčka in oči (angioedem). Temu se lahko pridružijo še otekel jezik, nosna sluznica in posledično težave z dihanjem. Pri hujši reakciji v obliki anafilakse, ki je sicer zelo redka, pa lahko pride do kolapsa. Med žuželkami so to predvsem čebele in ose. Prav mladi psi, še posebej tisti radovednejši, radi hlastajo po njih. Po piku je dobro pogledati v gobček živali, saj lahko najdemo zapičeno želo, ki še vedno lahko izloča čebelji strup. Pri hitrem in hudem otekanju je potrebna takojšnja veterinarska pomoč.
Manj burna je lahko še ena oblika alergijske reakcije na koži, ki se pripisuje žuželkam (pajkovci, komarji, obadi). Pravimo ji eozinofilna furunkuloza. Videti je zelo neprijetno, z obsežnimi kožnimi spremembami, ki nastanejo v roku 24 ur po piku žuželke. Najdemo papule in erozije, ki krvavijo, ter kraste na nosnem grebenu, gobčku, okoli oči in konicah uhljev. Lezije so boleče in po navadi ne srbijo.
Alergij žal ne znamo odpraviti in ozdraviti, lahko pa jih z znanjem, s potrpljenjem in dobrim sodelovanjem lastnika imamo pod kontrolo, obolelim kužkom pa naredimo življenje znosnejše.
[/members_only]
Natalija Hercog Gerbec, dr. vet. med.
Objavljeno v osemnajsti številki revije Kužek
