Agresivno vedenje iz strahu

Agresivno vedenje je normalna oblika komunikacije pri psih (ni nujno patološka). Tako vedenje se pojavi, kadar pes zazna situacijo kot ogrožujočo. Ni pa vsako agresivno vedenje, ki ga pes kaže, že samo po sebi nenormalno. Lahko gre za normalno in zdravo agresijo, lahko pa je glede na situacijo, kot jo mi vidimo, neprimerno ali pretirano.

 Oglejmo si nekaj osnovnih značilnosti agresivnega vedenja

  • Na pojav agresije lahko vplivajo genetika ali izkušnje, najverjetneje pa kombinacija obojega.
  • Zgodnje travmatske izkušnje ali pomanjkanje ustrezne socializacije lahko pripomorejo k temu, da pes razvije strah pred stvarmi, ljudmi.
  • Pomembni so tudi vplivi dednosti, vendar to področje še ni dobro raziskano. Pri nekaterih pasmah je opaziti dedovanje pretirane boječnosti.
  • Ko se žival počuti ogroženo, se lahko odzove različno (3F):Nastanejo tudi fiziološke reakcije: hitrejše bitje srca, hitrejše dihanje, manjša občutljivost za bolečino ipd. Telo se pripravi na boj ali beg.
    • Freeze – žival otrpne, videti je zakrčena, mišice so napete.
    • Flee – žival zbeži.
    • Fight – žival se brani z napadom.
  • Kastracija na to obliko agresije ne vpliva.
  • Pojavlja se pri obeh spolih v približno enakem razmerju.
  • Obstajajo pasme, pri katerih obstaja genetska zasnova za razvoj agresije iz strahu (npr. nemški ovčarji).
  • Pojavi se lahko v kateri koli starosti. Pogosto opazimo prva znamenja po koncu vrha obdobja socializacije mladičkov, to je pri 12 tednih in med 6. in 9. mesecem.

Agresivno vedenje (renčanje, dviganje ustnice, šavsanje, zaganjanje, ugriz) običajno spremlja drugačna drža telesa oz. mimika obraza, kot jo ima sproščen pes (glava nižje, ušesa nazaj, umikanje nazaj, rep med noge, gledanje stran, lizanje ustnic …). Ta značilna telesna drža se lahko čez čas spremeni, ko se pes nauči, da je njegov agresivni odziv učinkovito sredstvo. Osnovna motivacija je še vedno ista. Strah sproži pripravljenost na beg, če pa je ta onemogočen, se lahko zgodi napad.  Pogosto je, da psi pozneje ne kažejo več drže strahu navzven (ko se naredijo manjše), temveč se kažejo bolj asertivni, vzravnani, večji. Kljub tej drži, ki je videti kot da psa ni strah, gre v osnovi vseeno za. Če pes ugotovi, da mu agresija omogoči umik ali da lahko z agresivnim vedenjem prekine neprijetnost ter tako zmanjša svoj strah, bo naslednjič tudi uporabil to strategijo – lahko še intenzivneje (npr. zaganjanje se sprevrže v ščipanje in ugriz).

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Anita Lučič, univ. dipl. psihologinja, KDRP Celje

Objavljeno v drugi številki revije Kužek

Viri:
Beaver, Bonnie V. G. (2009) Canine Behavior: Insights and Answers, second edition. Saunders, an imprint of Elsevier Inc., St. Louis, Missouri.
Brown, A. (2008) Focus not fear: Training insights from a reactive dog class. Tanacacia Press, USA.
Horwitz, D.F., Neilson, J.C. (2007) Canine & Feline Behavior. Blackwell Publishing, UK.
Landsberg, G., Hunthausen, W., Ackerman, L. (2003) Handbook of Behaviour Problems of the Dog and Cat, second edition. Elsevier Limited, London, UK.
Lindsay, S.R. (2001) Handbook of applied dog behaviour and training. Volume Two: Etiology and assessment of behaviour problems. Iowa State University Press, Iowa, USA.
McConnell, P.B., London, K.B. (2009) Feisty Fido: Help for the leash – reactive dog, second edition. McConell Publishing, USA.
Deli

NI KOMENTARJEV

PUSTITE KOMENTAR